Super, si rečem, nič novega. Vem tudi, s kom grem tja. Poznamo se. Vemo, kakšni smo, kdo je popoldne nemiren, kdo zjutraj ni zgovoren, kako kdo kuha, kaj pijemo, kaj radi beremo. Vemo, da znamo biti dobro drug z drugim tudi v tišini. Pravi dopust. Mir. Nič novega. Vse znano. Zjutraj vsak poskrbi za svoj zajtrk, okej, no, kavo naredim za vse. Seveda se zgodi, da kdo naredi tudi jajčka za vse. Vemo, kdaj je prvo oznanilo. Popoldne poležavamo, beremo, spimo po mrežah in ležalnikih. Včasih tudi klepetamo. Večerjamo skupaj. Potem gledamo v zvezde, utrinke, avione, ki letijo nad nami, in se pogovarjamo. Merak. Vsako leto enako, brez sprememb. No, štejemo mačke, katera je nova ali jo poznamo od lani … Pade tudi predlog, da bi se vsak večer pogovarjali na določeno temo. Kmalu ugotovim, da sem fahidiot, ko pride do tem, ki niso del vsakodnevnega dela, iščem po nebu argumente, besede … doma tega ni. Je vse hitreje. Ob branju, kaj vse se dogaja, si na glas rečem stavek, dva ali nekaj povezanih besed in hitim dalje.

Dopust je čas, ko živim drugače. Ne gledam v ekrane in jih niti ne pogrešam. Predvsem jem drugače kot doma. Doma, recimo, zjutraj v jogurt vmešam marmelado kar v lončku, ko jem, zraven berem in rešujem igrice. Naredim si enostavno kosilo in ga večkrat, ne vedno, pojem pred računalnikom. Hrana je za moje morske cimre nekaj, za kar si vedno vzamejo čas. V miru, na lepo pripravljeni polni mizi jejo. Vsako leto znova se z veseljem navajam na to. Ta razlika med nami je najbolj opazna. Edina sem, ki živim sama. In vidim, kako drugače je biti v skupnosti dveh ali del velike družine. Lepo je jesti z drugimi. Hrana ni več le nujnost, je obred. Ob hrani smo skupaj. Se pogovarjamo in tudi kaj popijemo zraven. Doma se dan konča ob televiziji. Tam mi na kraj pameti ne pade, da bi jo prižgala ali gledala kar koli na telefonu. Skratka, skupaj smo v hiši, jo pospravljamo, najbolj skrbimo, da sta hrana in pijača pravi čas iz zamrzovalnika v hladilniku. Pretežni del dneva je torej tako ali drugače posvečen hrani. Dogovarjanju, kdo je za kaj na vrsti, in potem uživanju v njej. Ko popoldne beremo, lahko drug drugemu zavzdihnemo, ko je kaj zanimivo, lepo ali tudi dolgočasno. Ko berem doma, včasih skoraj hlastam. Berem hitreje in brez prestanka. Če je nujnost po delitvi velika, potem koga pokličem ali prepišem, kar se mi zdi, da je prav, da delim.

Ko se vrnem domov (z morja, potovanja), se nekaj juter, pa nisem ravno zgovorna zgodaj zjutraj, zalotim, da pogrešam družbo. Na morju in potovanju je bilo tako luštno, sedaj pa nenadoma nikjer nikogar. Da bi bili skupaj tiho. Ta moja morska skupnost je najbližji primerek skupnosti, v kateri bi rada živela. O kateri sem že večkrat pisala. Živimo skupaj, a ima vsak svoj prostor. Usklajujemo se okoli skupnih prostorov, jih pospravljamo, se dogovarjamo okoli kuhanja. Si damo tudi mir. Vsako leto se na morju sprašujem, svojo prijateljico tudi, ali se mi to, da živim sama, pozna. Najbolj zanimivo je, ko se tri samske osebe odpravimo z avtom na vandranje. Opazujem, kdo največ govori, kdo najprej popusti in komu je do dogovarjanja. Kdo se prilagodi, kdo ne in kako to vpliva na naš road movie. Smo že zverzirani in se našim usklajevanjem smejimo. Vnaprej vemo, kdo bo kdaj kaj rekel in kako bomo preostali reagirali. Kdaj bo trenutek za »kreš«. In potem se po tihem sprašujem, ali bi živela v tej skupnosti vsak dan. Niso vsi naravnani na moje »ljudje smo, se bomo že dogovorili«. Pomemben je osnovni dogovor, da spusti vsak svoj prav in da se znamo slišati, videti in dogovoriti tako, da bo za vse sprejemljivo. Ne gre za to, kdo ve bolje ali več ali vse. Gre za usklajevanje. V tej družbi, v službi, med prijatelji in v skupnosti.

Včasih se na morju zalotim, da pozorno gledam oba para, kako se glede česar koli dogovarjata, pripravljata na kar koli. Zabava me. Večkrat slišani dialog, če ne že tema, pa prav gotovo način. Četudi ni nujno, da se strinjata. Na koncu vem, kako bo, najbrž tudi onadva vesta, a brez dogovarjanja ne gre. Dobro uležane pare je vedno gušt opazovati. Četudi se mi zdi, da gre za že videno. Toda situacij v paru ne bi mogla reševati tako, kot sem jih, ko so pri meni živeli mlajši sorodniki. Pozicija je bila drugačna. Oni so se preselili k meni. Najbolj me je skrbelo, kako se bomo dogovorili okoli vsakdanjosti naše nove skupnosti. Nerada se kregam. Ampak če gre kaj narobe, ni nujno, da se najprej skregamo. To je tako slovensko, da mislimo, da drugače ne gre, ko se ne strinjamo. Saj lahko mirno povemo, kaj nam ne ustreza. Pomembno je, da se dogovorimo. Četudi brez besed. Ko se ji ni dalo pomiti posode ali odnesti smeti, sem se odločila, da bom to rešila mirno. V sobi sem ji zložila en umazan krožnik zraven drugega. Poleg njih kozarce, pribor in tako dalje. Ali pa lepo porazdelila vreče s smetmi. Ko je pozno zvečer ali zjutraj prišla domov, sem slišala začudene vzklike. Naslednji dan je bilo vse pospravljeno. Brez besed. In najina skupnost je odlično živela naprej. Moja ljuba sorodnica je najin model sobivanja prenesla na nove cimre.