Nemci so ravnokar porušili zid in se združili v večni ljubezni, v Italiji je Toto Cutugno pel Insieme, unite, unite, Europe, v Veliki Britaniji so pomahali v slovo Margaret Thatcher in zdelo se je, da so na čelu večine severno- in zahodnoevropskih držav le še gospodje, ki se opravičijo, ko rignejo, in ki lažejo le v skrajni sili. Združena Evropa je bila leta 1991 videti kot obljubljena dežela in ni čudno, da si je večina vzhodnoevropskih držav želela prebegniti v njeno varno, bogato in prijetno zavetje. In tudi ni čudno, da so bili Slovenci enotni v želji, da se odcepijo od Hrvatov in Srbov ter se pridružijo Avstrijcem in Nemcem.
Na to pot smo se odpravili tudi dobro pripravljeni. Milan Kučan je v dokumentarcu Orkestar sarajevskega režiserja Pjera Žalice povedal, da je sam že leta 1984 začutil, da Jugoslavija nima skupne prihodnosti oziroma da Slovenci nimajo prihodnosti v Jugoslaviji. Že leta 1984 se je torej začelo razmišljati o pobegu in ljudstvo pripravljati nanj. Nedolgo za tem so se namreč po televiziji začeli vrteti oglasi »Slovenija, moja dežela« in ljudje so začeli sanjati o drugi Švici. In ko so smučarji leta 1991 odsmučali iz jugoslovanskega socializma, je bilo še zadnjemu med njimi jasno, da nima izbire in da je beg v Evropo edina smiselna pot naprej. Pa naj stane, kar hoče.
