Prvemu avtomobilu so kmalu sledili še drugi in do konca leta 1912 je po slovenski deželi vozilo že približno 100 avtomobilov. Zaradi takšne rasti števila brnečih in ropotajočih voz brez konjske vprege je oblast spoznala potrebo po njihovi registraciji, od voznikov pa je zahtevala vozniška dovoljenja. Ker je bilo voznikov torej vedno več in ker se je v zvezi s tem porajalo tudi vedno več vprašanj o tem in onem ter potreb po pomoči ob raznih težavah pri vzdrževanju in popravilih vozil, so vozniki leta 1909 ustanovili prvi avtomobilistični klub na Kranjskem, ki se je leta 1920 preimenoval v Avtomobilski klub za Slovenijo. Eden od namenov kluba je bil tudi poučevanje voznikov o varni vožnji, vendar takrat še niso poznali šol voženj v današnjem smislu, temveč je šlo za individualno poučevanje žensk in moških, ki so si želeli prijeti za volan. Na podoben način poučevanje bodočih voznikov v nekaterih državah, na primer v Avstraliji, poteka še danes, le da morajo pri od države določenih institucijah opraviti vozniški izpit. Pri nas smo po drugi svetovni vojni, tam v petdesetih letih, vpeljali avtošole, ki so delovale pod okriljem Avto-moto zveze Slovenije (AMZS), v katerih so praktični pouk vožnje kar lepo obdobje poučevali skorajda izključno v fičkih (uradno fiat 600 oziroma zastava 750) kot najbolj razširjenih avtomobilih pri nas. Podoben način poučevanja teoretičnega in praktičnega dela ter polaganja vozniških izpitov, kot ga poznamo danes, so uvedli leta 1961.
Uspeh je odvisen od znanja
Prometni oddelek TNZ okraja Ljubljana je začel uveljavljati nov sistem izpitov za voznike motornih vozil. Izpitna komisija ocenjuje teoretično in praktično znanje kandidatov s pomočjo testov. Poglavitni poudarek je na praktični vožnji, ker se pri njej najbolj kaže znanje predpisov in tehnike vožnje.
Izpiti so razen ob nedeljah vsako jutro. Ko odbije ura sedem, se dvorana izpitne komisije za voznike motornih vozil na Povšetovi ulici spremeni v pravo učilnico. Vsako jutro sedi za mizami hkrati 32 tistih, ki želijo postati vozniki avtomobilov ali motorjev.
Potem, ko predsednik komisije obrazloži postopek, dobijo kandidati s slikami in vprašanji popisane pole. Pri prejšnjih izpitih ni bilo takih pol. Bodoči vozniki so morali potegniti listek z različnimi vprašanji o cestnoprometnih predpisih in motoroznanstvu. Med vprašanji so bila tudi taka, ki niso imela zveze z varnostjo v prometu. Zdaj, pri novem načinu izpitov, je to bistveno drugače. (…)
Vsaka pola je pismen test, na podlagi katerega komisija oceni teoretično znanje posameznega kandidata.
Petinštirideset minut napetosti. To je maksimalni čas, v katerem morajo kandidati rešiti pismeno nalogo. Torej časa je več kot dovolj za mirno razmišljanje o posameznem odgovoru. (…) Če komisija ugotovi, da so odgovori pravilni, lahko kandidat takoj zatem pokaže, kako zna teoretično znanje uveljaviti tudi na cesti.
V primeru pa, da je kateri od kandidatov dobil iz teoretičnega znanja negativno oceno, ne more biti pripuščen k praktičnemu izpitu. Take kandidate opozorijo na napake, ki so jih napravili v pismenem testu. To je spodbuda za to, da se za prihodnji, »ponavljalni« izpit bolje pripravijo. (…)
Ko mine tistih 45 minut teoretičnega dela izpitov, se vrste avtomobilov zredčijo. Počasi, drug za drugim, odpeljejo z dvorišča na cesto in v okolico. V vsakem avtomobilu sta po dva moža. Kandidat za voznika motornega vozila in član komisije, ki ugotavlja, kako zna njegov varovanec ravnati z vozilom in obvladati številne cestne situacije.
Tudi pri praktični vožnji se ocenjuje znanje in sposobnost kandidata s pomočjo testne pole. V tem ko ima pismeni test pri teoretičnem izpitu v rokah kandidat sam, je testna pola pri opravljanju praktičnega izpita v rokah izpraševalca.
V poli za cestni test so opisane vse situacije, ki jih kandidat pravilno ali nepravilno opravlja med vožnjo. (…)
Izpraševalec točkuje samo negativne operacije, ki so določene v poli. Višina točk je odvisna od značaja operacije. (…)
Čeprav kaže, da so izpiti strogi, je novi sistem ocenjevanja znanja in sposobnosti kandidatov za voznike motornih vozil popolnoma pravilen. Saj je namenjen temu, da bi bilo v cestnem prometu čim manj nesreč. Kandidati sami se o njem zelo pohvalno izražajo in priznavajo, da je tako ocenjevanje pravilno in pravično. (…)
Uspeh izpita je odvisen le od znanja posameznega kandidata.
Delo, 6. februarja 1961
Kaj vse se skriva v AMD?
Govorice, da je črnomaljsko Avto-moto društvo preveč zaprto, da se v njem dogajajo razne nepravilnosti, da imajo inštruktorji napačen odnos do kandidatov, predvsem pa kandidatk za voznice, so se po Črnomlju hitro razširile. Poudarjala pa so jih še anonimna pisma, naslonjena na vodstvo AMD. Zato je organiziral občinski komite ZK pogovor s komunisti, ki delujejo v AMD.
Izkazalo se je, da se v AMD resnično dogajajo nepravilnosti. Inštruktor, ki ga je neka kandidatka za voznico »očrnila«, da ji je med vožnjo dejal: »Desetkrat vam ne bom ponavljal istih stvari,« ji odprl vrata avtomobila ter ji še »svetoval«, naj gre v Karlovac in si vozniško dovoljenje kupi, obtožb ni ovrgel. Društvo tudi ni moglo zanikati obtožbe kandidatke z Vinice, ki je dvakrat zamenjala službeni čas, da je lahko prišla v Črnomelj, kjer naj bi se učila voziti, pa obakrat inštruktorja ni bilo. Pa še druge nepravilnosti omenjajo Črnomaljci. (…)
V začetku prihodnjega leta bo moralo društvo razpisati prosto delovno mesto enega ali več poklicnih inštruktorjev za poučevanje kandidatov za voznike motornih vozil. V občini je namreč nekaj poklicnih voznikov, ki pa so iz različnih vzrokov brez dela. Upravnemu odboru AMD so naročili, naj prouči možnosti, da bi zadostili vsem pogojem, ki določajo možnost opravljanja vozniških izpitov. (…)
Občinski komite ZK je od komunistov v AMD zahteval, da morajo ustanoviti svoj aktiv ZK in naj bo odnos med njimi bolj kritičen, ne pa familiaren.
Dolenjski list, 22. novembra 1973
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
