Tatuji: Lepa postaneš šele, ko si zaznamovana

»Tetoviranje je lahko preobrazba, način, kako ustvarite novo verzijo sebe,« trdi Tamara Santibañez v knjigi Could This Be Magic?, Tattooing as Liberation Work. »Tatu je lahko način združevanja, manifest, drzna izjava.« Tudi oklep, simbol prestiža, družbenega položaja, moči… »Da je posamezniku vse to na voljo, je osvobajajoče,« meni avtorica, »hkrati pa omogoča potrditev vrednot, ki tvorijo naše bistvo.«

In če so za fante na Samoi pomenili vstop v svet odraslosti, ki je terjal večtedenske obrede tetoviranja, so imeli za ženske drugačne pomene. Z bolečim ritualom so se zaščitile in dokazale, da so se sposobne spopasti s porodnimi bolečinami, medtem ko so obeležja okoli nosov in ustnic bojda zagotavljala napeto in mladostno kožo. Tetovaže na dlaneh, rokah in nogah so poudarjale njihov seksapil, kot tudi nežne linije na licih, bradi ali čelu.

Sledi le-teh najdemo tudi v predkolumbijskih kulturah, med Inuiti, Nubijci, Berberi v gorovju Atlas… In celo dosti bližje – na Hrvaškem in v Bosni. Tamkajšnja tradicija sega v bakreno dobo, bosanski kipci, stari več kot 4000 let, prikazujejo ženske (in moške) s tetoviranimi telesi, ki jih med drugim omenja tudi grški zgodovinar Strabon v delu Geografija, ko opisuje ilirska plemena Balkana in njihove tatuje.

Sicanje ali bocanje, kot tovrstnemu izročilu pravijo v Bosni in Dalmaciji, je dobilo poseben pomen ob turških vpadih, saj so izbrane otroke in ženske tetovirali, da bi jih zaščitili pred Turki in da bi tatuji za vekomaj pričali o njihovi pripadnosti – katoliški veri.

Podobe križev in krožcev so ponavadi krasile čela, roke, dlani ali prsi, tradicionalno pa so jih aplicirali na veliki petek ali Jožefov dan. Ta običaj se je začel po drugi svetovni vojni opuščati, dandanes pa je zanimanje zanj spet večje, gonilo zanj je tudi Instagram.

Marina Mesar, multidisciplinarna hrvaška umetnica, znana pod imenom OKO, nosi na zgornji strani dlani tradicionalne hrvaške tatuje v črni barvi, ki spominjajo na kvačkane prte ali vzorce na starih tepihih. Med študijem na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu je povsem slučajno naletela na skripte, ki so omenjale tetovaže njenih hrvaških prednic, in izbrskala tudi nekaj arhivskih fotografih. »Logično se mi je zdelo okrasiti sebe z nečim prepoznavnim in tradicionalnim. To je del kulture, ki jo nosim s seboj,« je zapisala na svojem profilu. »Lep občutek, moram priznati.«

Tudi na egiptovskih mumijah iz obdobja 2000 let pred našim štetjem so odkrili številne tatuje, njihovo prisotnost v pradavni kulturi dokazujejo še figure na stenah grobnic in mnogi kipci, ki upodabljajo ženske s poslikanimi stegni. Da ne gre zgolj za lepotičenje, dokazujeta izbira motivov in orodje, ki so ga arheologi našli v kraju Gurob v severnem Egiptu in še med nekaterimi ostanki grško-rimskih grobišč.

Arheologi so bili dolgo časa prepričani, da so bile tetovirane Egipčanke konkubine, profesorica Joann Fletcher z Univerze v Yorku pa verjame, da so s tatuji častile Besa, boga sreče, ljubezni in glasbe, zaščitnika otrok in žensk pri porodu. »Mislim, da so imeli tatuji za stare Egipčanke tudi terapevtsko vlogo in so bili hkrati amuleti, ki so jih varovali med tveganimi nosečnostmi in nevarnimi porodi,« je za Smithsonian Magazin dejala Fletcherjeva. »To potrjujejo tudi lokacije tatujev, ki jih večinoma najdemo v predelu okoli trebuha, na stegnih in prsih.«

A le malokdo je verjel njeni teoriji, dokler se ni antropolog Lars Krutak iz Prirodoslovnega muzeja Smithsonian lotil proučevanja Ötzija, doslej najstarejših ostankov pračloveka, ki so jih leta 1991 našli v Alpah na italijansko-avstrijski meji. Med drugim je na ledenem možu opazil skupke drobnih linij – na spodnji strani hrbta, ob gležnjih, za koleni in okoli levega zapestja. Vse skupaj 57 tatujev.

»Neverjetno, ampak skoraj 80 odstotkov teh tatujev se ujema z lokacijami klasičnih akupunkturnih točk po kitajski medicini, ki jih uporabljajo za zdravljenje revmatizma, za katerim je trpel tudi ledeni mož. Preostali tatuji so bili na enakih mestih ali blizu akupunkturnih meridianov za zdravljenje prebavnih težav,« je zapisal v knjigi Spiritual Skin: Magical Tattoos and Scarification.

»Tetoviranje je del našega kulturnega in umetniškega izročila,« je ocenil Krutak. »A tudi zdravilskega.« Kar že stoletja vedo pripadnice plemen Yupiget in Kayan na Borneu ali ljudstvo Aroma iz Papue Nove Gvineje. S črnimi pikami imajo označena mesta na zapestjih, gležnjih in kolenih. Na vprašanje, zakaj ravno tam, so raziskovalcu odgovorili, da tako pač zdravijo zvine in poškodbe – izbrana ženska v skupnosti jih označi enkrat ali večkrat, po potrebi.

Duhovni aspekt tatujev, to že, ampak zdravilni? Da bi preveril, ali ni tovrstna arcnija morebiti zgolj blažev žegen, se je Krutak z danskim mojstrom tetoviranja Colinom Daleom lotil prav posebnega eksperimenta. Ob 20. obletnici odkritja Ötzija je Dale porisal kožo Davida Schütza, klienta, ki trpi za astmo, revmatizmom, glavoboli, smrčanjem in še čim. S strojčkom za tetoviranje je zarisal 55 mest, pri čemer so mu bila v pomoč Ötzijeva obeležja in akupunkturistka Irg Bernhardt.

Rezultat? Po treh mesecih je Schütz poročal, da so nekateri simptomi povsem izginili, drugi pa so postali precej blažji. Resda so se po letu dni nekatere bolečine znova pojavile, vendar v precej blažji obliki. Bernhardtova je učinke primerjala z 10 ali 15 tretmaji pri akupunkturistu ter dejala, da je to zanjo neizpodbiten dokaz, da imajo tatuji na akupunkturnih točkah dolgotrajne terapevtske učinke.

Če je tradicija tetoviranja ženskih teles res tako stara, kako to, da s tatuji povečini povezujemo moške – bojevnike, upornike, pripadnike vojaških sil, kriminalnih združenj, verskih sekt in tiste novodobne osebke, ki jih označujemo s skupnim imenom metroseksualci?

Prvi pisni dokazi o srečanju zahodnega sveta s polinezijskim obredjem segajo v leto 1769, ko je bil Joseph Banks, naravoslovec na Endeavourju, prvi evropski ladji, ki je (pod poveljstvom kapitana Jamesa Cooka) dosegla obale Avstralije in Nove Zelandije, priča tetoviranju 12-letne deklice.

Opisi v njegovem dnevniku so kratki, a za marsikoga srhljivi: »Tega početja so se lotili z velikim instrumentom, dolgim kakih pet centimetrov in narejenim iz šopa 30 zob. Z vsakim zamahom je tekla kri.« Deklica se je več kot uro drla in zvijala od bolečin, starejši ženski pa sta jo potiskati k tlom in jo občasno treskniti, da se je umirila.

Ko so se morjeplovci vrnili v domovino, so poročila o bizarni praksi zanetila zanimanje med angleško gospodo, četudi so tatuje povezovali z mornarji in kriminalci. Subverzivnemu glamurju se niso mogli upreti niti aristokrati. Med njimi je bila menda tudi Lady Randolph Churchill, Winstonova mati, ki si je na začetku 19. stoletja okoli zapestja dala tetovirati kačo, na nogo pa zvezdo in družinski grb. Tudi njen ljubimec, kralj Edvard VII., naj bi imel tatuje – kot prvi član kraljeve družine si je leta 1862 omislil jeruzalemski križ.

In kar velja še omeniti iz tiste dobe: na obeh straneh Atlantika so bile priljubljene cirkuške predstave, kjer so razkazovali čudake, divjake, iznakažene človeške podobe, med katerimi so bile neredko tetovirane ženske. Te niso le razkazovale gole kože in izzivale moralnih sodb, tatuji so jim nudili še priložnost za zaslužek.

V naslednjem stoletju je uporniška moda zamrla, tatuji pa so postali simbol moškosti, zaradi česar so mnogi saloni za tetovaže ženske odvračali, razen če niso prišle v spremstvu svojih soprogov. Tatuje so pripadnice mojega spola raje skrivale, saj so nanje gledali kot na lahkoživke (ali lezbijke), nobena poštena mama iz predmestja si ga ne bi omislila.

V knjigi Bodies of Subversion, A Secret History of Women and Tattoo Margot Mifflin navaja, da se je ponovni preobrat zgodil šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je feministično gibanje marsikatero žensko navdušilo za to, da si je politične slogane in podobe ženske moči vtetovirala na ramena, prsi ali stegna.

V devetdesetih letih so se po njenem mnenju socialno angažiranim motivom pridružili še terapevtski: vedno več žensk, ki so premagale raka na dojki, je brazgotine mastektomije prekrilo s tatuji.

»V knjigi postavim tezo, da so si ženske ponovno začele lastiti telesa ravno v času, ko se je o njih veliko govorilo v medijih, ko je bilo slišati mnoge debate o raku na dojkah, motnjah hranjenja, lepotnih operacijah, materinstvu in splavu,« je zaupala reviji Time. »Mislim, da so ženske s pomočjo tatujev prevzele nadzor nad lastnimi telesi in jih tako definirale, kot jim je bilo ljubo.«

Konec 20. stoletja so se tatuji iz uporniškega elementa prelevili v tvoren člen popularne kulture. Dandanes jih razkazujejo športniki, umetniki, hollywoodske zvezde, manekenke, odvetnice, zdravnice, kuharji in chefice…, prav vsi sloji, pripadniki različnih ver, političnih usmeritev in kar je še praks, ki zaznamujejo naše življenje.

Dandanes poslikana ženska telesa niso nič nenavadnega ali redkega, statistika iz leta 2012 pa celo trdi, da je število tetoviranih žensk prvič v zgodovini preseglo število takih moških. Lanski podatki kažejo, da ima 36 odstotkov ameriških državljanov, starih od 18 do 29 let, več kot en tatu, v Veliki Britaniji pa 35 odstotkov populacije, stare od 30 do 39 let. Po podatkih podjetja IBISWorld je tetoviranje šesta najhitreje rastoča panoga ameriške industrije, cena enega tatuja pa lahko znaša od nekaj sto dolarjev do več tisoč na osebo. Kar letno znese 1,65 milijarde dolarjev.

Kot je komentirala hrvaška umetnica OKO, ko je neka gospa ob pogledu na njeno tetovirano telo stisnila k sebi svojo torbico: »Gospa, moja roka je precej bolj dragocena kot vaša torbica.«

A nekaj ostaja tipično moška domena: saloni za tetovaže, dominanca v poklicu, razkorak pri plačilu za enako delo.

»Danes je ženska, ki ustvarja tatuje, tetovatorka, že nekaj vsakdanjega, ljudje so se nas navadili,« pravi Simona Borštnar, ena izmed peščice žensk, ki se v Podalpju ukvarjajo s tem poklicem, deluje pa na Bledu, v dvojcu s partnerjem Sašom Dudićem.

»Pred osmimi leti, ko sem začela, je bilo potrebne kar nekaj 'borbe', da sem dokazala, da sem sposobna dela na tem področju. Včasih je bil bolj zakoreninjen stereotip o videzu tetovatorja – velik moški, poln tatujev, z brado in na motorju. Ko v ta svet vstopi nežna blond ženska, te hitro gledajo postrani. Kar nekaj let sem potrebovala, da sem sebi in drugim dokazala, da zmorem.«

Tudi ona se je sprva učila na bučah, na umetni koži, na telesih prijateljev in domačih. Po njenih izkušnjah se ženske večkrat odločijo za tetoviranje kot moški: »Moški si povečini izbirajo večje tatuje in bolj 'moške' motive, ženske pa tako manjše kot večje. Všeč mi je, da so vedno bolj pogumne.«

In kateri motivi so pri njih najbolj priljubljeni? »Najpogosteje so to zagotovo rože,« pravi Simona, »teh ni nikoli preveč. Pa veliko je hišnih ljubljenčkov, živali nasploh in tatujev, ki so posvečeni družini.«

»Nekaterim je pomembno, da je tatu povezan s prezentacijo nekega momenta, zgodbo, obliko, napisom, pomenom,« jo je dopolnila umetnica Neža Jurman, znana kot Nez Pez. »Drugim ni pomembno, kakšen je tatu, ampak kdo jim ga naredi, kje, kdaj ali za koga. Nekateri tatuje zbiramo kot zbiratelji umetnine. Spet drugi so pozorni na to, da so tatuji na njihovih telesih uravnovešeni, estetski. Nekateri se tetovirajo zato, da se pokažejo svetu, nekateri pa samo in čisto zase. Nekomu je tatu označevalec prehoda iz stiske, dokaz moči, drugim pa opomin. V nekaterih primerih so tatuji del starodavne kulture, s katero se poistovetijo, spet v drugih primerih se isti vzorci pojavljajo kot estetska forma. Tisoč in en človek bo imel tisoč in en razlog.«

Je lahko odločitev za permanentno telesno poslikavo tudi feministična gesta?

»Ja, definitivno,« je odvrnila Simona. »Tudi sama sem že tetovirala motiv, katerega sporočilo je bilo feministično. Prav tako imam stranko, ki se je odločila, da bodo vse njene tatuje naredile ženske.«

Poznamo pa tudi tatuje romantične narave, pravi Maja Taraniš - Gigia. »Prvi tatu sem si naredila, ko je moj močno potetoviran mož predlagal, da si izkaževa pripadnost z majhnim sidrom, ki bo simboliziral najino zasidranost v odnosu. In tako kot pravijo vsi, sem tudi jaz ‘padla not’. Naslednji tatuji so se zvrstili, ko je začel sin pri petih letih risati prikupne risbice. Njegove izdelke sem fotografirala in moja najljubša tetovatorka Ana iz studia Bura Tattoo v Zagrebu jih je prerisala.«

Njene roke tako krasijo sinov metulj, čebelice, cvetlice in galeb. »Motivom se bodo pridružili novi, ko bo tudi hči osvojila tehniko risanja.«

Prav posebna pa je zgodba njenega (vseslovenskega) poročnega tatuja – polovica kranjske klobase je na njenem nartu, druga polovica klobase pa na moževem nartu.

Tamara Santibañez v že omenjenem delu vztraja, da umetniki tetoviranja delujejo v svetu, ki ga usmerjajo socialne sile in strukturna represija. »Ne moremo ubežati ali ignorirati izkustva drugega in sebe, ko se lotimo dela. Če se tega lotimo z namenom in jasnim ciljem, vstopimo v področje opolnomočenja in celjenja. Priča smo tem trenutkom v življenju posameznika in jih zaznamujemo, istočasno pa ustvarjamo avtonomne cone in delamo premike v smeri kolektivne osvoboditve.«

Kot je dejal fotograf Chris Rainier v dokumentarnem filmu Tattoo Odyssey: »Lep postaneš šele, ko si zaznamovan.«