Pod okriljem te »teorije«, je slišati v cerkvenih in desnih političnih krogih, njeni zagovorniki skupnosti LGBTQ+ in radikalne feministke nenaravno razglašajo za naravno, nenormalno za normalno in s prodiranjem v javni šolski sistem indoktrinirajo, begajo in kvarijo nič hudega sluteče otroke. Ob tem kot dobro uglašen zbor ponavljajo, da sta spola dva, ženski in moški, pri čemer jih spoznanja medicine in družboslovnih strok prav nič ne zanimajo, kaj šele »podrobnosti«, kot je denimo razmerje med družbenim in biološkim spolom.
Težava, ne edina, je v tem, da zna le malokdo razložiti, o čem »teorija spola« sploh govori, kdo so njeni avtorji, za kaj se zavzemajo, kje in kako je nastala … Teorija spola, ki je po mnenju številnih strokovnjakov prazen označevalec, zato funkcionira predvsem kot orodje zastraševanja in vzvod za podpihovanje moralne panike. Oprta na čustva in strahove ljudi zna biti tudi pomemben dejavnik v predvolilnem boju. Še zlasti, ker se politiki leve sredine o tovrstnih zadevah raje ne izrekajo. Lahko bi jim škodilo …
Čudni napotki staršem
»Svet in družba nam želita vsiliti raznorazne 'normalnosti', ki naj bi jih v polnosti tolerirali. Tako se katoliški starši večkrat znajdemo v stiski, kako z otroki govoriti o zvezah LGBTQ+, njihovih družbenih akcijah in miselnosti, ki jo želijo vsiliti našim otrokom.« V verskem glasilu Družina so s tem uvodom uokvirili prispevek (»O LGBTQ+ se z otroki pogovarjajmo iskreno«, Družina, 8. avgust 2024), v katerem so katoliškim staršem podali napotke, kako naj se pogovarjajo s svojimi otroki o vprašanjih, ki zadevajo istospolno usmerjenost, transspolnost in druga sorodna vprašanja. Če strnemo ugotovitve: starši morajo vedeti, da imata v današnjem času na zmedo otrok in mladostnikov glede spolne identitete in spolnih odnosov velik vpliv »družbeno mnenje in institucionalna vzgoja«, kar LGBTQ+ »ne le propagira, temveč predstavlja kot napredno in modno«. Otrokom morajo zato starši razložiti, da so transspolno in istospolno usmerjeni poškodovani – lahko so žrtve travm, spolnih zlorab, izgube bližnjih in drugih težav. Z drugimi besedami, z otroki bi se po mnenju Družinine novinarke morali – v 21. stoletju in dobro desetletje potem, ko so ameriški psihiatri homoseksualno usmerjenost črtali iz klasifikacije duševnih motenj – pogovarjati tako, da jim bo jasno, da so odstopanja od heteroseksualne norme patološkega značaja in ne del neke splošne naravne variabilnosti. Ob tem jim morajo še razložiti, da je prakticiranje homoseksualnosti v neskladju z Božjim naukom in zato grešno. A ker so v Družini bojda strpni, staršem še svetujejo, naj otroke vzgajajo v spoštljivosti do grešnikov.
