Kot je običajno pri podobnih zgodbah, tudi pri njih sprva ni bilo vse gladko in sanjsko. Začetek zgodbe o uspehu omenjene skupine je treba iskati že leta 1956, ko je John Lennon pri komaj šestnajstih letih ustanovil skupino The Quarrymen, ki je dobila ime po šoli, ki jo je obiskoval. Skupini se je pridružil tudi Johnov someščan, dve leti mlajši Paul McCartney. Ta je naslednje leto pripeljal še svojega prijatelja Georgea Harrisona, nad katerim John sprva ni bil najbolj navdušen, češ da je z vsega 14 leti premlad. Z novincem se je sprijaznil šele, ko ga je ta prepričal z zelo dobrim igranjem solo kitare. Johnov vrstnik, bobnar Ringo Starr, se je skupini priključil leta 1962, ko njihov glavni producent George Martin pred snemanjem prve uspešnice Love me do ni bil zadovoljen s tedanjim bobnarjem Petom Bestom. Prva leta Beatlov so zaznamovala nastopanja v nemškem Hamburgu. Do najpomembnejšega preskoka iz tako rekoč lokalno popularnih do statusa največjih svetovnih zvezdnikov je prišlo, ko jih je pod svoje okrilje vzel menedžer Brian Epstein. Ta ima največ zaslug za njihov prvi koncert v ZDA leta 1964 in s tem dokončno uveljavitev po vsem svetu, kar je povzročilo pravo beatlomanijo, kot so neizmerno navdušenje nad njimi (do tedaj prvo takšnih razsežnosti) imenovali strokovnjaki za vedenje ljudskih množic, ki jo je med drugim zaznamovalo tudi nošenje dolgih las med moškim svetom. Takrat je nekdo zapisal: »Svet ni več isti, kot je bil pred pojavom Beatlesov«.
Triumfalna vrnitev Beatlesov
Iz tisočev grl se je dvignil gromki hura, ki je preglasil celo grmenje reakcijskih motorjev na londonskem letališču, ko so iz letala izstopili štirje heroji današnjega časa – »Beatles«, okinčani s slavo in uspehom, ki so ga doživeli v ZDA. »Tajno orožje Velike Britanije« jih je imenoval prvi minister sir Alec Home. Prve skupine mladih oboževalcev so se zbrale na londonskem letališču že ob pol sedmih zjutraj, kmalu pa so tem sledili še nešteti drugi, celo dopoldne so se ustavljali avtobusi in bruhali popevkarske fanatike z njihovimi radijskimi tranzistorji. Okoli polnoči jih je bilo že dva tisoč, zjutraj 22. februarja pa je sledil drugi invazijski val. Vlakov, avtobusov in avtomobilov je bilo kar premalo za reko doraščajočih, ki je brez prestanka dotekala na letališče. Glavna stavba je kar vrela od nepopisnega nereda in hrupa, tako da je bila policija popolnoma brez moči. Toda to je bila malenkost v primeri s trenutki, ko so odprli vrata in so se prikazali Beatles. Prvi je stopil na angleška tla Ringo: »Nikoli še nisem videl večjega in toplejšega sprejema,« je dejal novinarjem, ki so jih nekaj kasneje intervjuvali v čakalnici za »pomembne osebe«. Štirje najslavnejši kričači so morali priznati, da so Američani bolj umirjeni kot hladnokrvni Angleži, čeprav je sprejem na oni strani oceana prekosil vsa pričakovanja. Dodajmo, da so v Britaniji noreli od žalosti, medtem ko so bili Beatlesi na turneji.
Po vsem tem je bilo letališče podobno bojnemu polju: povsod je ležal papir, izgubljene ovratne rute, torbice, čepice, obtolčeni avtomobili, ki so razbrzdani množici fanatikov rabili za razgledne točke, tudi velika steklena vrata v letališki zgradbi so šla v kose in črepinje so bile dodobra pomešane z odvrženim žvečilnim gumijem in bonboni vseh vrst.
V kotu restavracije se je objokana stiskala skupina deklet, družno pomešana z uvelimi rožami in veliko čokoladno torto, ki je niso mogle podariti svojim idolom. Žal je zaradi hude gneče bilo tudi precej lažjih in hudih poškodb, nekemu dekletcu je celo počila lobanja, ko so jo v splošnem kaosu grdo pomendrali. (…)
TT, 3. marca 1964
Velika obsedenost in še večja kupčija
Februarja so Združene države Amerike razveseljevali štirje mladi pevci, imenovani Beatles. V goste so prišli čez ocean iz Anglije. Dvignili so tak hrup in povzročili tako nenavadno vedenje med ameriško mladino, da govore o množičnem izbruhu histerije in obsedenosti. Brž ko je skupina štirih gizdalinsko oblečenih fantov z obilnimi, nenavadno pristriženimi lasmi stopila na tla Nove Anglije, je mladina zagnala tako pošasten vrisk, da ga tudi Amerika ne pomni. (…)
Ocene njihovih muzikalnih kvalitet so izrazito skope in vse po vrsti odklonilne. The New York Times pravi le, da je iz njihove rock'n'roll manire docela nemogoče izluščiti en sam element in ga oceniti za izvirnega. Newsweek meni, da so muzikalni reveži. »Vsa njihova muzika,« pravi, »je le neusmiljeno nabijanje na kitare in boben, brez pravega ritma, brez harmonije in brez melodije.« (…)
Spretna reklama je seveda zbudila tudi pozornost proizvajalcev plošč. (…) Vrhunski rekord Beatlesov: plošč s pesmijo »Rad bi te držal za roko« (I want to Hold Your Hand) so že prodali 2.600.000, pričakujejo pa, da bo prodaja dosegla tri in pol milijona. Ko so se Beatlesi konec februarja vračali v domovino, so odnesli s seboj samo od plošč, ki jih je v štirih tednih prodal Capitol Records, 253.000 dolarjev. Kdo bi ocenil, kolikšen je bil njihov delež pri drugih podjetjih za plošče – tedensko gre na tržišče pet novih izdaj – in kolikšen je zaslužek od posamičnih nastopov ter kakšni so končno odstotki od prodaje blaga »Beatles.« (…)
TT, 24. marca 1964
Spor: Davek na popevke
NEW YORK – Modni popevkarji »Beatles« so sprožili pravni spor med ameriško in britansko vlado. Na glasno zmagoslavni turneji po ZDA so zaslužili milijon dolarjev; delež ameriške države v obliki davkov znaša nad 50 odstotkov te vsote.
Doslej je veljal dogovor, da so britanski oz. ameriški umetniki odnesli vse, kar jim je navrglo gostovanje v drugi deželi, in je davkarija šele doma prišla do besede. V cvenk prelito navdušenje mladoletnikov onstran Atlantika pa se je zdelo finančnemu ministrstvu ZDA le preveliko, da bi londonska banka spravila po zakonu pripadajoči ji delež.
Čeprav so »Beatles« že odstopili britanski državni blagajni vsak drugi dolar, zaslužen na gostovanju v ZDA, imajo ameriške davčne oblasti še vedno roko nad polovico »prikričanega in pribrenkanega« zaslužka, ki ga ne bodo izročile, dokler se ne sporazumeta pristojni državni ustanovi obeh dežel. (…)
Delo, 12. januarja 1965
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
