The Mission so tako 23. aprila 1988 v Hali Tivoli darovali prvo koncertno mašo, čeprav se nikdar niso imeli popolnoma za gotsko rockovsko skupino. V Ljubljano so se vrnili še trikrat, nazadnje pred tremi leti, ko so v polni katedrali Kina Šiška znova spomnili, zakaj smo nekoč na svet gledali skozi temna očala onkraj svetlobe. Čeprav so obletnice postale opravičilo za njihovo vztrajanje v zadnjem času, tudi studijskemu druženju še vedno namenjajo nekaj prostora. Natančneje rečeno, posnetke snemajo in nasnemavajo doma, vsak v svojem domačem studiu, in si jih pošiljajo po spletu. Tudi tokrat se ne bodo izneverili novi tradiciji in se bodo ob okroglem jubileju odpravili na obsežno evropsko turnejo, v okviru katere se bodo 7. maja še petič ustavili v Ljubljani. Primerno slovesu jo bodo začeli v mestecu Whitby, enem od svetovnih prestolnic gotske subkulture. O dogodkih pred štiridesetimi leti in pozneje sta spregovorila kitarista Wayne Hussey in Simon Hinkler.
Vajeni smo, da so začetki (uspešne) skupine vezani na miren prehod iz popolne anonimnosti proti vrhu, vendar na primeru The Mission ni tako. Ko smo pred štiridesetimi leti prvič izvedeli za skupino, ste se vi po uspešnem prvencu First and Last and Always pod znamko The Sisters of Mercy z Andrewom Eldritchem že prepirali in pravdali okoli nadomestnega imena The Sisterhood. Ali vam je danes kaj žal izgubljenega časa in energije?Hussey: Ko danes pogledam za nazaj, mi vse deluje zelo smešno in otročje. Vse bi se lahko odvilo povsem drugače, vendar smo bili takrat vsi prenapeti, polni samih sebe in nihče ni hotel odstopiti od svojega prav, kar se je na koncu pokazalo dobro za vse. Pogovarjati pa se ni dalo, lažje je bilo zaloputniti vrata in oditi. V tistem trenutku je bila to edina prava rešitev. Za obe strani.
Hinkler: First and Last and Always je vrhunski album, ker je bil delo skupine in ne posameznika. To smo slišali tudi mi, »outsiderji«, ki smo takrat igrali v drugih skupinah. Med moje najbolj znane sodi Pulp, ki pa takrat še ni bila to, kar je danes. Izvedel sem, da je Gary Marx zapustil The Sisters of Mercy, pozneje pa še Wayne in Craig, ter se ponudil za kitarista. Andrew je želel nadaljevati na način, da bi bili drugi člani bolj kot ne njegova spremljevalna skupina brez avtorskega dodatka, kar Waynu, ki je prispeval več kot polovico glasbe na plošči, nikakor ni šlo v račun. Pa tudi meni ne, zato sem raje sprejel njegovo vabilo. Popolnoma sem ga razumel. Nagajanje okoli rabe imena The Sisterhood ni omembe vredno; najbolje je bilo presekati s preteklostjo in začeti znova, kot The Mission.