Kaj pa je tedaj z Božjimi zapovedmi, ki ne le dovoljujejo, temveč zahtevajo ubijanje?
»In vsak naj ubije svojega brata« (2Mz 32,27)
Božjo zapoved ubijanja vsebujejo vse tri prve, izrecno na Boga nanašajoče se zapovedi. Prva med njimi se po bibličnem originalu glasi (2 Mz 20, 3): »Ne imej drugih bogov poleg mene!« Gre za ukaz izločanja in izobčevanja. Boga je zadela zavist in se ga lotila ljubosumnost, zato: »Ne môli jih in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu tistih, ki me sovražijo, izkazujem pa dobro tisočim tistih, ki me ljubijo in se držijo mojih zapovedi.« Zapovedi, a v glavnem pre-oblikovanih v prepovedi. Z ukazom, ki v imenu samega sebe kot edinega boga, tj. Boga, prepoveduje mnogoboštvo. Ob nespoštovanju tega ukaza Bog zagrozi s smrtno kaznijo; in nato, ko z Mojzesom ugledata, kako njuno ljudstvo pleše okoli kipa drugega boga, zaukaže pokol vseh častilcev tega »lažnega« boga.
Bog Izraelcev, Jahve (prevodno ime Gospod ni pravo ime, gre le za enega od vzdevkov) je kot Ljubosumni ne le zavisten, ampak tudi maščevalen. Tega ne prikriva, saj se izrecno razglaša za Maščevalca. Da pa kljub temu kdo ne bi podvomil o resnosti njegovih groženj, Bog prve tri zapovedi/prepovedi iz dekaloga, nanašajoče se izključno Nanj, opremi s smrtno kaznijo. Vsako od njih posebej: »Kdor daruje bogovom, razen Gospodu, naj bo iztrebljen.« (2Mz 22, 18) In: »Gospod je rekel Mojzesu: Videl sem to ljudstvo in glej, trdovratno ljudstvo je. Sedaj pa me pusti, da se vname moja jeza zoper nje in jih pokončam … Ko se je približal taboru in zagledal tele in ples, se je vnela Mojzesova jeza … Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Pripašite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem ter tja, od vhoda do vhoda, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja ali bližnjega. Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo med ljudstvom okoli tri tisoč mož.« (2 Mz 32, 27-28) Tako izraelski bog kot »Bog Izraelcev« uveljavlja monoteizem in njegovo krvavo nasilje.
Ko Bog v imenu svoje svetosti in časti terja smrtne kazni, se ne ozira na peto Božjo zapoved, torej prezira lastno prepoved, vsebovano v njej. Smrtno resno ukinja pluralizem politeizma, posledica česar je monoteistična absolutizacija monolitnosti biblične religije; ki jo najbolj očitno izraža pretvorba starozavezne prepovedi »Ne imej drugih bogov poleg mene!« v katekizemsko katoliško zapoved: »Veruj v enega Boga!« Ob tem je veroučni župnik vselej vnesel še dodatni poudarek: »Veruj v enega samega Boga!« Na ravni Tore, Mojzesovih petih knjig, smo s tem pri prvotnem razbitju kamnitih plošč z dekalogom. Razbitju zaradi masakra, katerega izvedbo bo Mojzes v imenu Boga ukazal bratu Aronu, poveljniku osebne straže. Ob celih ploščah Mojzes pač ne bi mogel prelomiti pete Božje zapovedi in zaukazati bratomornega poboja, pokola krivovercev svojega lastnega rodu.
