Zaradi tolikšne raznolikosti kultur, običajev in ver, kot jih je premogla Kraljevina SHS, ki se je po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, tudi kralju samemu ni bilo lahko vladati. Z novo ustavo leta 1931 in razdelitvijo Jugoslavije na devet banovin, ukinitvijo političnih strank in okrepitvijo unitarističnega sistema vladanja je nastalo neko novo obdobje. Sprva je vladalo politično zatišje, ko so glavni akterji posameznih sestavnih delov države uvedbo diktature ob svojih javnih nastopih podpirali. Na slovenskem ozemlju so pri tem prednjačili zlasti liberalno usmerjeni politiki. Tudi javnih protestov in demonstracij proti novonastalemu režimu ni nihče organiziral. Še celo na Hrvaškem ne, čeprav so se tam vedno precej glasno upirali prevladi Srbov pri vodenju države. Čeprav je, kot rečeno, v slovenskem liberalnem taboru prevladovala jugoslovanska unitaristična narodnopolitična usmeritev, saj naj bi ta po njihovem znotraj enotnega »jugoslovanstva«, kjer bi bila kot uradni jezik v veljavi »jugoslovanščina«, dopuščala razmah slovenske kulturnojezikovne individualnosti kot nekak odgovor »bolestnemu separatističnemu samoslovenstvu«. Za veliko presenečenje v tem liberalnem taboru je leta 1932 poskrbel eden njihovih najvidnejših izobražencev, Josip Vidmar, ko je objavil knjigo Kulturni problem slovenstva. V njej je odkrito napadel liberalno unitaristično politiko. Jezni liberalni unitaristi so ga obtoževali, da knjiga povzroča vzplamtevanje slovenskega separatizma in tako je prišlo med Slovenci do novih primerov delitev na »vaše in naše« ter neprikritih nestrpnosti.

Slovenski odgovor na jugoslovensko kritiko

V vsej povojskini dobi ni v Evropi naroda, v katerem bi izhajali in se širili listi, katerih namen je vsiljevati javnosti misel, da narod, v katerem jeziku so pisani, ni narod, ampak le nekakšno »pleme«, in njegov jezik ni jezik, ampak »narečje«, še manj pa delati odkrito ali prikrito na to, da se ta narod odnarodi in preneha kot tak obstojati. Edino izjemo v vsej Evropi, in morda sploh na vsem svetu, tvorimo le mi Slovenci. Ta pojav pri nas sicer ni nov, saj smo ga poznali tudi pred vojsko, posebno na našem Slovenskem Štajerskem, kjer je dolgo let izhajal in se v tisoč in tisoč izvodih širil ptujski »Štajerc«, ki je v slovenskem jeziku pripovedoval Slovencem, da niso Slovenci, ampak le »vindišarski dialekt govoreči Avstrijci, oziroma Nemci«. Vendar smo bili trdno prepričani, da v samostojni državi Slovencev, Hrvatov in Srbov takih izrodkov ne bomo več doživljali. Zmotili smo se; namesto »Štajerca« se je pojavila kar cela vrsta dnevnikov in tednikov z enakimi nameni, dokazovati Slovencem, da nismo Slovenci narod, ampak samo »slovenski dialekt govoreče pleme Jugoslovenov«.

Tako pisanje seveda ni moglo ostati brez usodnih posledic, ki so se pokazale posebno pri neki plasti našega takozvanega izobraženstva, kateremu je nauk teh listov popolnoma zmešal glave. To so danes naši »jugoslovenarji«, ki sovražijo vse kar je slovenskega prav tako, kakor so nekoč »štajercijanci«. Posebno značilno je pri tem še, da najdemo večino teh ljudi v starejšem rodu in posebno med izobraženstvom. Eden zastopnikov teh nam je poslal celo dolg dopis, v katerem se huduje nad »Neodvisnostjo« in piše, da ga je razočarala, ker pravi, da smo Slovenci narod in ne »pleme«. (…)

Že iz teh stavkov se kaže vsa strahotna zmeda pojmov, ki jo je v posameznikih zapustilo pisanje navedenih listov. Kakor da bi šele mi delili Jugoslavijo na Slovence, Hrvate in Srbe! (…) Te tri narode je torej ustvarila zgodovina, kakor vse ostale na svetu, velike in male, in tudi ko so sklenili po svobodni volji in želji ustanoviti si skupno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, sedanjo Jugoslavijo. (…) To je bil namen, ki nas je vodil do Jugoslavije, in to je zato tudi ter ostane namen te Jugoslavije. Jugoslavija, ki bi hotela nekaj drugega, bi zgrešila svoj namen in svoje poslanstvo! (…)

Neodvisnost, 23. januarja 1937

Klic k pameti

Udarci, ki so zadeli nas Slovence v zadnjih letih in nas še zadevajo, so žal v prvi vrsti naša lastna krivda. Mi sami smo zagrešili, da smo politično, kulturno, gospodarsko in socialno potisnjeni ob stran in da danes, ko se pričenjajo akcije za bodočo notranjo usodo naše države, pri njih sploh nimamo besede in se bo, kakor še vselej doslej v naši zgodovini, odločalo tudi tokrat o nas brez nas! Nič ne pretiravamo, ako trdimo, da je 99% pripadnikov našega naroda nezadovoljnih s sedanjimi razmerami, posebno gospodarskimi in socialnimi, in bi vsi želeli, da se temeljito spremene. (…)

Naša krivda sedanjih razmer je pa zato taka, ker se ne moremo in ne moremo združiti v trdno zvezo vsi, ki smo za to pripravljeni. Kljub biču razmer, ki nas tepe, hoče hoditi vsak svoja lastna pota, bodisi da snuje razna gibanja na svojo pest, ker bi sam bil rad »vrhovni voditelj«, bodisi da stoji nergajoč ob strani in si misli, naj delajo le drugi, saj bodo napravili tudi brez mene. To počenjamo Slovenci kljub temu, da bi nam morali dajati pobudo za drugačno postopanje že naši najbližji bratje in sosedi Hrvati. Le malo je v zgodov. primerov, da bi se bil kak narod v svojem hotenju tako tesno združil in neomajno oklenil svojih zahtev, kakor se je hrvaški. (…)

Mi Slovenci si pa še dalje privoščujemo boj med klerikalizmom in liberalizmom in ne vemo, da si s tem sami izpodmikamo tla, na katerih bi morali trdno stati. Prav liberalizem in klerikalizem sta tista, ki sta naše težke razmere povzročila, in v tem med njimi ni bilo nikoli nobene razlike, zato od tega boja tudi nikoli ne bo nobene rešitve.

Ni jih malo, ki to dobro vejo, in imeli smo ter imamo tudi precej poizkusov, ki streme za tem, da bi se tudi Slovenci enkrat iztrgali iz krempljev preteklosti ter si ustvarili nekaj novega, nekaj popolnoma svojega, slovenskega in vsenarodnega. Toda v vseh teh prizadevanjih posameznikov ni bilo in ni skupnosti. Vsak voditelj hoče imeti svoje posebno politično gibanje, ki nasprotuje drugemu, pa če stoji tudi na dobesedno istem programu. Tako se ne more pri nas nobeno razviti v vsenarodno in noben voditelj ne more postati predstavnik vse skupnosti.

To žalostno dejstvo nas vodi nehote do prepričanja, da večini teh voditeljev ne gre za stvar, za narod, za splošno dobro, ampak predvsem za osebne namene, za to, da bi oni sami postali izključni »voditelji«. Ako se jim to ne posreči, potem vidijo rajše, da vse propade, kakor da bi odnehali in se podredili skupni volji in skupnem u vrhovnemu vodstvu. (…)

Neodvisnost, 30. januarja 1937

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib