Nekateri med njimi so na volitvah zmagali dvakrat ali večkrat. Obstoječi režimi in dober del državljanov so jih sprejemali oziroma jih sprejemajo kot (demokratično) izvoljene nosilce teh funkcij. Razprave o tem, kako demokratične so (bile) volitve v posameznih državah, kako demokratična je bila volilna zakonodaja in kako se je spoštovala in izvajala ter ali, kako in koliko so (bile) njihove države sploh demokratične, teh dejstev ne spremenijo. V demokracijah pričakujemo, da politični nasprotniki, analitiki in nezadovoljni državljani (lahko) kritizirajo izvoljene nosilce funkcij, njihove politike in delovanje, ukrepe in način(e) vladanja. Bolj ali manj upravičeno jim očitajo napake, nedemokratično, nelegitimno in/ali protipravno ravnanje, jim odrekajo demokratično legitimacijo in jih obtožijo, da ogrožajo obstoj in razvoj demokracije v državi. Tovrstno ravnanje je za kritike v avtoritarnih in totalitarnih sistemih lahko nevarno in (celo?) usodno.
Kje se bo ustavila Rusija?
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja in na začetku tega stoletja sva na podlagi najinega raziskovanja družbenih in etničnih odnosov, vključevanja in integracije v posameznih državah in v svetu, političnih in ekonomskih sistemov, konceptov razvoja in mednarodnih odnosov s profesorjem Ottom Feinsteinom ugotavljala in svarila, da dogajanja in trendi razvoja spominjajo na dvajseta in trideseta leta dvajsetega stoletja. Opozarjala sva, da so posledice takšnih dogajanj in razvoja lahko tragične in celo usodne. V času optimizma na začetku devetdesetih so naju tudi v strokovnih in znanstvenih krogih čudno – včasih posmehljivo in pomilovalno – gledali in pogosto zamahnili z roko, (češ) da pretiravava. Najinih kritik kapitalističnega gospodarstva, njegovih negativnih družbenih, okoljskih in podnebnih vplivov in odtisov niso jemali resno. Očitali so nama ideološkost in nerazumevanje družbenih realnosti, procesov in trendov razvoja. Trdili so, da (vsem svojim slabostim navkljub) kapitalizem in demokracija (pač) nimata prave in realne alternative. Po 11. septembru so na vse dogajanje in razvoj gledali predvsem v kontekstu varnosti (sekuritizacija) in vojne proti terorizmu. Terorizem so razglašali za največjo grožnjo demokraciji in svobodi. V imenu varnosti, ki naj bi jo zagotovili ljudem in družbi, so države in njihovi režimi kot odgovor na to grožnjo začasno (za čas vojne proti terorizmu) omejile svobodo in (posamezne) človekove pravice. Mnoge začasne omejitve in represivni ukrepi so medtem postali stalni. Večina ljudi se je nanje navadila in jih sprejema, čeprav je občutek varnosti, ki naj bi jih zagotovili, negotov in le navidezen. Čeprav so sprva zatrjevali drugače, mnogih omejevalnih in represivnih ukrepov in omejitev niso ukinili, ko je neposredna nevarnost minila. Tako je (bilo) za režime in oblast enostavneje. Še posebno je to ugajalo in koristilo (skrajni) desnici, avtokratom, populistom, nacionalistom in njim podobnim ter korporacijam in bogatim, zlasti najbogatejšim nosilcem ekonomskih monopolov.
