Gershwinovo poznano delo s tem naslovom se začne z optimističnimi uvodnimi takti. Tako nekako si je srečanje petdeseterice svetovnih pomembnežev, politikov in vseh drugih ob ponovnem odprtju pariške katedrale Notre-Dame predstavljal gostitelj, francoski predsednik Emmanuel Macron. Kdo je bil in kdo ni bil v Parizu, je določen signal »who is who« v svetu, ki je trenutno malo znorel, kot je splošno stanje sveta označil Trump. Kam se na prvi državniški obisk po izvolitvi podajo državni voditelji, je navadno zgovoren indic njihovih prioritet in naklonjenosti v naslednjem mandatu. Zato ne gre prezreti prihoda novega ameriškega predsednika Trumpa na svečanost v Pariz, še preden bo konec januarja uradno zaprisegel kot 47. ameriški predsednik.

Dobra ali slaba novica?

O Trumpu pišejo vse mogoče. Morda bo prav njegova pariška ocena o norem svetu postala osnova njegovega delovanja. Vendar ne pozabimo, Trumpova norost sveta ne vključuje tudi njega samega, tja ga vključujejo drugi. Imenovanja ključnih ljudi njegove administracije jasno kažejo, da se njegovi načrti za drugi mandat uresničujejo. Ne samo da so pripravljeni doktrinarni in izvedbeni načrti za izvajanje zunanje in varnostne politike, temveč tudi obširni kadrovski načrt popolnitve z ljudmi, ki bodo te zamisli speljali v življenje. Trumpa je na obisku v Parizu spremljal Elon Musk – prva dama, kot so ga v šali preimenovali udeleženci svečanosti. Neortodoksnost pri sestavi delegacije kaže ne samo na spremembo vsebine, temveč tudi oblike vladanja nove ameriške administracije. Pričakujemo lahko veliko bolj neformalne oblike in zapostavljanje klasične diplomacije v mednarodnih odnosih. Tradicionalni svet se s težavo prilagaja na posebnosti, na katere nima pravega odgovora, ne vsebinskega ne po formi.

Pravzaprav ne vemo, ali je Trumpova odločitev, da za prvo pot v tujino izbere Pariz za Evropo, dobra ali slaba novica. Evropa je na pragu obdobja odločanja o novi globalni (pre)ureditvi politično razdrobljena in oslabljena. Najmočnejše evropske države so vse po vrsti v globokih notranjepolitičnih krizah. V takšnem stanju tudi Evropska unija ne more biti drugačna kot razdrobljena in brez jasne orientacije, kam in kako naprej. Nova evropska komisija von der Leynove je v primerjavi z njenim prvim mandatom tudi sama oslabljena. Njena ekipa nastopa kot kakofonični zborček, kjer se vsak(a) komisar(ka) počuti kot solist(ka) in meni, da je njegov/njen resor najpomembnejši in najbolj usoden za bodočnost Unije. Medtem ko na eni strani še naprej sanjamo o vse večji in vseobsegajoči Uniji z vključitvijo Ukrajine in preostanka Balkana, v misliščih držav stare Evrope tuhtajo o scenarijih za čas po razpadu EU oziroma za njeno reorganizacijo. Če smo optimisti, potem je Trumpov obisk lahko politična podpora za preseganje evropskih delitev. V prvi vrsti gre za podporo Macronu, ki desperatno potrebuje močno podporo od zunaj. Trump mu jo je ponudil, ne vemo pa še, za kakšno ceno in kdaj bo izstavil račun.

Lahko pa Trumpov obisk v Parizu vidimo tudi kot ohrabritev vseh dezintegracijskih procesov, ki na plan postavljajo vprašanje perspektive in usode Unije in Nata. V Evropi poganjajo Trumpovi surogati kot gobe po dežju, ki nujno potrebujejo podporo svojega velikega in močnega vzornika. Ne gre samo za Viktorja Orbana, v Romuniji grozi z izstopom iz Nata tiktok predsednik Calin Georgescu, v Franciji Le Penova in v Italiji Melonijeva čakata, da se jima odpre njuno okno priložnosti. Trump je v Parizu deloval spravljivo, takoj po vrnitvi v ZDA pa je dal grobo vedeti, da ga na Nato ne vežejo nobene sentimentalne zavezniške vezi in emocije, temveč zgolj gola finančna računica. Trumpova komercializacija Nata lahko za nekaj časa umetno podaljša njegovo (pre)živetje, ne more pa nadomestiti notranje kohezivne moči zavezništva, temelječe na skupnih vrednotah in solidarnosti. Lord Ismay, prvi generalni sekretar Nata, je Natovo nalogo definiral kot zadržati Ameriko v Evropi, Rusijo stran od nje ter Nemčijo pri tleh. Se je svet res tako zelo spremenil, da je, po Trumpu, sedaj naloga držati Ameriko stran od Evrope, Rusijo v njej, Nemčijo pa (še naprej) pri tleh? Seveda se v tem primeru postavlja vprašanje, zakaj naj bi bilo v interesu ZDA politično in varnostno slabljenje moči Evrope.

Nenačelnost vedno udarja kot bumerang

Vendar ne gre kriviti Trumpa kar vsevprek, kot grešnega kozla za vse naše težave. Težave Evropske unije in Nata, ki bolj kot Trump nažirajo našo politično, moralno, občečloveško substanco, so človekove pravice. Družba, ki ni sposobna izreči jasne moralne obsodbe genocida ali njemu podobnih ravnanj v vojni zato, ker so kršitelji »naši fantje«, Izraelci, ki prihajajo iz demokratične družbe, je obsojena, da bo prej ali slej na lastni koži občutila posledice takšnega moralnega zdrsa. Nenačelnost vedno udarja kot bumerang. Verodostojnost ima pač to zoprno lastnost, da je ni mogoče deliti, ne moremo biti verodostojni v Ukrajini, ne pa tudi na Bližnjem vzhodu ali kje drugje. To nima ničesar opraviti s Trumpom. Amerika se s svojimi moralnimi mački sooča na svoj, ameriški način.

Trumpova odločitev, da je njegov prvi obisk v Evropi, je lahko tudi znamenje, da so napačna ali vsaj prenagljena geopolitična razglabljanja o zatonu pomena Evrope na račun Azije. Da to vendarle ne drži in da je tradicionalna evroatlantska vez ne samo civilizacijsko, temveč tudi realpolitično ter geostrateško še vedno primarni motor svetovne politike. Če vez ostaja, spremenili pa so se zgolj časi, bo treba te odnose na novo vsebinsko in organizacijsko osmisliti ter vzpostaviti. Množica dvostranskih odnosov evropskih držav z Združenimi državami, opazovana posamično, vsebuje vrsto pozitivnih sui generis zgodovin. Ponovno opozorilo članicam Nata glede izpolnjevanja njihovih zavezniških zavez bo treba obravnavati z vso resnostjo. To ne velja samo načelno, temveč tudi zelo konkretno za nas na repu zavezništva glede stroškov za obrambo. Ne gre se zanašati na Trumpove sladke besede, namenjene Sloveniji v bežnem srečanju na hodnikih Versaillesa. Nismo dovolj bogati, da bi bili lahko nevtralni, niti ne želimo ostati sami samcati v razburkani Evropi.

Z mnogimi Trumpovimi politikami se že danes ne strinjamo in se bomo še manj v časih, ki prihajajo. Smo stara celina, ki razmišlja po staro in se s težavo prilagaja bliskovitim spremembam v svetu. Trumpova fleksibilnost na tem področju ni po našem okusu, ko se hitreje in temeljiteje prilagaja spremembam, ki jih hkrati sproža in usmerja. Pogovori na marginah svečanosti v Parizu kažejo, da se diplomatska aktivnost na vrhu (med šefi vlad in držav) nadaljuje z nezmanjšano močjo, samo da mi o vsebini in rezultatih še ničesar ali skoraj ničesar ne vemo. Prepričljiva izvolitev ameriškega predsednika in spektakularni poraz ter razpad Asadovega režima v Siriji sta samo dva najbolj prepričljiva primera, kako nehvaležno in neprepričljivo je današnje geopolitično in strateško prognoziranje. Več informacij samo po sebi ne pomeni dviga praga verodostojnosti napovedi. Kaže zgolj, kot pravi Trump, kako nor je postal svet. In kako neumni s(m)o njegovi napovedovalci.