Martinova stojnica ni lepo dekorirana, plošče niso v celofanskih ali plastičnih ovitkih, ampak se prstom prepuščajo v svoji čisti goloti, tako kot so se prepuščale, ko smo bili še nesmrtni. Njihovi kartonasti ovitki niso zaščiteni. Na pogled so te plošče takšne, kot bi jih kdo pravkar prinesel iz kleti ali pa garaže, kjer so bile pozabljene nekaj desetletij. Včasih imajo tudi takšen vonj, kar ni preveč prijetno. A vrstni red vendarle obstaja. Obstaja, da se kupci lažje znajdejo. Plošče so na stojnici (pravzaprav na biljardni mizi) zložene po abecedi. Nekje na začetku je Abba in nekje na koncu Frank Zappa. Vmes pa seveda vse mogoče.

V oči mi je padla plošča s temno modrim ovitkom, na naslovnici katere so člani skupine slikani pred mogočnim bombnikom. Letečo trdnjavo. Oblečeni so v pilotska oblačila. V fine usnjene jakne. Nekateri imajo na glavah oficirske kape, v vojski smo jim rekli šapke. Ta militaristična scenerija je precej nenavadna, kajti člani benda so bili notorični hipiji, prvoborci te subkulture iz šestdesetih. Ali pa vse skupaj ni tako nenavadno, bend ima v svojem imenu letalo.

Ovitek sem prijel v roke, vzel iz njega plošči, si pod lučjo ogledal, v kakšnem stanju sta, videti ni bilo nič kritičnega in skrb vzbujajočega, čeprav pri vinilkah vedno obstaja tveganje, da videz vara, in pravi test je samo eden: položiti ploščo na gramofon in čakati, kaj se bo zgodilo. K meni je pristopil Aleksander in kot kakšen forenzik ali pa nori znanstvenik potegnil iz žepa miniaturno lupo z dodano lučjo in si začel ogledovati površini vinilk. Rekel je, da je na pogled vse v redu in da jo lahko vzamem. Nekaj časa sem še omahoval, potem pa popustil in kupil dvojni album.

* * *

V glasbo benda Jefferson Airplane me je na koncu sedemdesetih, bil sem v prvem letniku srednje šole, uvedel Bine Žerko. Član prvotne zasedbe skupine Laibach, ki je bil dve leti starejši od mene. Bil je pravo utelešenje mladega intelektualca. V bosanski cajni (obvezna oprema frikov iz sedemdesetih) je poleg šolskih zvezkov in knjig nosil tudi knjigo Baudelairjevih pesmi, ob sobotah pa je prebiral Sobotno prilogo časopisa Delo.

Enkrat dopoldne sem bil pri njem, pouk smo imeli v turnusih, stanoval je čisto na začetku Partizanske ceste, ki smo jo ljubkovalno imenovali Banditen Strasse, malo više od frizerije Kazimirja Rote. Na gramofon je položil ploščo Surrealistic pillow ali pa mogoče Bless its pointed little head in mi zavrtel komad Somebody to love. Težko rečem, kakšna je bila moja reakcija, a komad sem si najbolj zapomnil po basiranju Jacka Casadyja. No, mogoče je bil Bine tisti, ki me je usmeril v poslušanje bas kitare, zraven pa je kot dodatno začimbo navrgel anekdoto, da Casady nosi očala z visoko dioptrijo. Zakaj je bil ta podatek merodajen, nimam niti najmanjšega pojma. Potem sem šel v šolo, mogoče sva šla celo skupaj, in sem se sam sebi zdel pomemben, ker me je Bine uvedel v Jeffersone in ker me je doletela čast, da greva skupaj v šolo. Zdelo se mi je, da sem opravil zrelostni izpit. Da počasi postajam kandidat za frika pripravnika.

Prvi letnik sem izdelal s prav dobrim uspehom, potem je šlo samo še navzdol – do triumfa na maturi, na kateri sem bil odličen. Oče mi je dal za spričevalo nekaj denarja in s prijatelji sem se z rdečo gomulko zapeljal do Ljubljane, ki se nam je zdela oddaljena kot severni tečaj. Tam sem si kupil štiri dvojne albume: The best of Cream, An evening with John Denver (ugotovili smo, kje si je Aleksander Mežek sposodil Sivo pot), The road goes on forever skupine Allman Brothers Band in Flight log skupine Jefferson Airplane. To je bil kronski dokaz, da pri Binetu nisem sedel na ušesih, in to je plošča, na kateri je fotografija benda v pilotskih uniformah. Zadnja dva albuma, oba kompilaciji, sta skupaj s kompilacijo Grateful Deadov What a long strange trip it's been in kompilacijo Neila Younga Decade na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta postala moje osnovno glasbeno »čtivo«.

Domnevam, da sem si Jugotonovo izdajo Jeffersonov kupil v Jugotonovi prodajalni pod Bavarskim dvorom, RTB-izdajo Allmanov pa v RTB-prodajalni na Trdinovi. Zraven vhoda v garažo. Bil sem iz province in bil sem za časom. Pank, ki je bil takrat na vrhu popularnosti in ga je v zvezde kovala glasbena kritika – ta kritika je delovala, kot da preostala glasba sploh ne obstaja –, me ni zanimal. Zakaj? Tukaj si ne upam ponovno zapisati, da zato, ker ni imel dovolj glasbene substance, kar sem nekoč že storil, mislim, da sem ga odklanjal bolj zato, ker mi s svojo agresivnostjo ni mogel omogočiti tistega, kar sem ob poslušanju glasbe tako rad počel. Ni mi mogel omogočiti, da bi se ob poslušanju glasbe predajal lastnemu sanjarjenju.