Tako gledam na ulico v topli sobi in tonem »v belo« ter se spominjam sneženih zim. V Beli krajini na družinski domačiji sva z bratrancem Maretom delala male bob stezice za frnikule in jih potem po zaledeneli progi spuščala ter štopala čas na stari digitronki, ki je kazala desetinke. Sneg je segal čez glavo in oče Cvero je prišel na idejo, da je sanke privezal za stoenko, na gume nataknil verige in potem sem se oprijel sank ter divjal za besnečim avtom, ki je glisiral po vaških cestah. Zima. Otroško veselje. Koliko smo presmučali, mi še danes ni jasno, predvsem glede na cene smučišč v današnjih časih. Eno prvih zimovanj je bilo z Anteno v Pampeagu, kjer so se Italijani čudili jugoslovanski razsipnosti in vsakonočnem popivanju viskija v hotelski diskoteki. Ja, bili so časi diska in vsi smo plesali na Illusion Imagination tria. Dokler se seveda iluzija ni razkadila in je ostal le še zvezdni prah disko plesalca (Death of a disco dancer), o katerem poje nesmrtni Morrissey v poetičnem »darku« Smithsov.

Pampeago: stric Rac je imel svoja najnovejša smučarska očala, ki so se temnila in svetlila glede na količino svetlobe, in vzneseno je zajahal sedežnico proti vrhu belih poljan. Kot je kasneje razpredal zgodbo, je v čudovitem zatišju vožnje snel rokavici in prižgal cigareto, kar so stari kadilci (tudi jaz leta kasneje) najraje počeli v mrzlem sončnem dnevu, bleščečem od deviške beline.