Po dalj časa trajajočih tehtanjih, kaj storiti glede tega vprašanja, je bila v začetku tretjega tisočletja naposled sprejeta odločitev, da se v zadnji triadi osnovne šole med izbirne predmete uvrsti predmet verstva in etika, kar zagovornike vrnitve verouka v šolske klopi ni najbolj zadovoljilo. Tem je nasproti stala tudi odločitev ustavnega sodišča, ki je pred dobrimi petnajstimi leti odločilo, da verski pouk ne sme biti del javnega vzgojno-izobraževalnega sistema, s pojasnilom, da ta odločitev ni nekaj protiustavnega in v nasprotju s človekovimi pravicami, kot so trdili zagovorniki vrnitve verouka v šole. Pomagalo ni niti opozarjanje, da ima verski pouk v osnovnih šolah kar 19 članic Evropske unije, ravno tako je navzoč tudi v Evropski šoli. Svoje prepričanje so zagovorniki verouka utemeljevali z besedami, da poznavanje verskih vsebin širi intelektualno in vrednostno obzorje posameznika ter ga spodbuja k prizadevanju za medsebojno spoštovanje in dialog. Kot rečeno, je verska vzgoja iz naših šol izginila leta 1952, pred tem pa je bila navzoča vse obdobje Kraljevine Jugoslavije in pred njo v obdobju velike Avstro-Ogrske. Toda tudi v tistih časih je pri tem vprašanju prihajalo do velikih ideoloških razhajanj med pripadniki različnih političnih struj in svetovnih nazorov, kar je razburjalo javnost in ljudi pogosto delilo na dva nasprotujoča si pola.
Šola pripada učiteljstvu?
Tako so zatrjevali zborovalci – učitelji in učiteljice na zborovanju v Dubrovniku 24. avgusta m. l. Tiste šole, ki jih bodo sami zidali in tudi sami vzdrževali, lahko proglase za svoje, drugih pa ne. Pripomniti pa moramo, da so zborovalci v Dubrovniku bili povečini liberalci, ki hočejo duhovnika in krščanski nauk iz šole izriniti. Seveda pravijo, da bodo zaenkrat sami učili krščanski nauk; duhovnika pa da ni treba v šoli. Tako! Okrog 2800 – to število so navedli – jih je baje bilo v Dubrovniku. Med njimi so bili tudi krščanski, a jim niso pustili govoriti. Če te odštejemo, so drugi liberalci, mnogi tudi brezverci, ki krščanskega nauka ne znajo, nikar pa da bi živeli po naukih svete vere. In ti – pravijo – bodo učili otroke katoliških staršev krščanski nauk? Človek res mora občudovati oholost nekaterih napol izobraženih oseb, ki so se prenajedli kruha, ki jim ga plačujejo katoliški starši. Mi pravimo: Šola pripada tistim, ki jo plačujejo! Ti bodo odločevali, kako se bodo poučevali otroci. Kdor hoče brezverno šolo, naj jo ima, a sam naj jo plača. Katoliški starši zahtevamo versko šolo – v tako spadajo katoliški otroci.
Bogoljub, februar 1925
Teror duhovščine nad učiteljstvom
na deželi.
Že v eni prejšnjih številk smo pisali, kako postopa duhovščina proti učiteljstvu in šolstvu na deželi.
Župnik v A. na Dolenjskem je dne 6. januarja t. l. pri večernicah napadel javno predsednika krajnega šolskega sveta, ki slučajno ni njegov pristaš, da ni hotel dati 24. in 25. decembra 1924 otrokom dopusta, ko so bile duhovne vaje; da mora podpisati zamude, ker so ljudje kaznovani; (…)
Dne 15. januarja t. l. je pa župnik sporočil predsedniku krajnega šolskega sveta, da ne bo bral maše ob desetih v nedeljo toliko časa, dokler ne gre sedanji učitelj iz A. proč. Istočasno je sporočil predsedniku, naj on to sporoči županstvu in sosedni občini ter okrajnemu šolskemu svetu. (…)
Tudi proti učitelju se je župnik spozabil javno v cerkvi. Očital mu je razne uradne zadeve, ki so se vršile v šoli. Z dopisom je tožil učitelja tudi na okrajni šolski svet zaradi zadev izven šole in v šoli.
Proti župniku je moral sodno nastopiti radi žalitev predsednik krajnega šolskega sveta in tudi učitelj, ki ga je tožil radi govora v cerkvi, radi laži, ki jih je poročal na okrajni šolski svet in radi žalitev kot uradne osebe v šoli. (…)
Učiteljski tovariš, 17. februarja 1925
Nakane klerikalcev s šolo in
naprednim učiteljstvom
Zadnja ali predzadnja številka »Bogoljuba« se z vso vehemenco zaganja v napredno učiteljstvo, današnjo šolo pa razglaša za »brezversko«. (…) Proti »brezverski« šoli in proti »brezverskim« učiteljem pa hujska »Bogoljub« tako-le:
»Država nam je naprtila brezversko šolo in vzgojila brezverske učitelje. Naše verno ljudstvo pa je vse to mirno preneslo in čisto nič mignilo, če so poslali za vzgojitelja otrokom učitelja, ki ni šel nikoli v cerkev, na katerem so imeli otroci zgled, kakšni ne smejo biti! In še danes je tako. Ljudstvo se je tega privadilo, se v to vdalo, in ne čuti nobene potrebe proti temu kaj nastopiti. Učitelj v vsaki vasi ima pravico otroke s slabim zgledom pohujševati. Nikdo se proti temu nič ne zgane, kakor da je popolnoma vse v redu. Kaka obsodbe vredna brezbrižnost! Kaka zaspanost! Kakor da ni glavna stvar pri vzgoji zgled! Naravnost proti veri govoriti si menda učitelji v ljudski šoli še ne upajo. In mi smo s tem zadovoljni. Toda kje morajo biti otroci dobri, verni, če na tistem, ki ga imajo vsak dan pred seboj, ki bi jim moral biti vzor življenja, vidijo, da ne izpolnuje, da zanemarja, da zaničuje to, kar je kristjana najsvetejšega? Ko bi imelo ljudstvo več verske zavesti, več krščanskega ponosa in poguma, bi ne bilo tako! Kaj kmalu bi pokazalo, kakšnim ljudem hoče in kakšnim noče izročati svojih otrok v vzgojo!... (…)
Tako »Bogoljub«, ki je sicer pisan za tercijalke, ki pa prav jasno pove, kakšne nakane imajo klerikalci s šolstvom in naprednim učiteljstvom.
Zdelo se nam je umestno, opozoriti napredno javnost na stališče, ki ga glede šolstva zavzemajo klerikalci tem bolj, ker zadnje čase »Slovenec« tako pogosto deklamira svoje svobodoljubje in svobodomiselnost. Boj, ki ga bije slovenski napredni učitelj za svoj obstoj napram klerikalizmu, je tako težak, da mu mora stati na strani vsa napredna javnost. Njega samega bi klerikalizem strl čez noč, kakor orehovo lupino. Tega se v polni meri zaveda vse napredno učiteljstvo, ki ve ceniti prizadevanje zlasti demokratov za osamosvojitev šole in učiteljstva od vpliva politikujoče duhovščine. Zato tudi to učiteljstvo energično zavrača kruhoborske intrige, ki jih pletejo po raznih ovinkih proti današnji prosvetni upravi klerikalci in njihovi breznačelni pomočniki. (…)
Jutro, 21. februarja 1925
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
