Funkcija ministra kot politika, ki naj poskrbi, da represivni sistem policije deluje z namenom zagotavljanja varnosti državljanom, v nasprotnem sploh ne bi imela smisla. Če naj takih pogovorov ne bi smelo biti, kdo potem lahko zagotovi, da policija in njen vrhovni predstavnik, generalni direktor, v varnostno zapletenih situacijah institucije policije ne bi zlorabila za interese, ki bi bili v nasprotju z interesi državljanov? Ker pa je težava vedno v podrobnostih, je tudi tu pomembna »malenkost«, kako definirati črto, ki je minister ne sme prestopiti z zahtevo po informacijah, in mejo, do katere generalni direktor ministra lahko obvešča o podrobnostih. Odgovor na to presega zgolj zakonsko določena pravila, ki seveda obstajajo že od umestitve policije kot organa v sestavi ministrstva.

Vlogi ministrstva na eni strani in policije na drugi strani sta v zakonih jasno definirani. Če stvar poenostavimo – odnos med politiko (vlado), ki jo predstavlja minister, in policijo, kot operativno službo s pooblastili, s katerimi lahko zakonito posega v posamezne z zakoni varovane človekove pravice in jo kot stično točko na meji med politiko in operativo predstavlja generalni direktor policije, v teoriji opišemo takole: vlada in ministrstvo oblikujeta varnostno politiko države, ki jo skozi sprejete zakonske rešitve izvaja policija. In tukaj se zgodba konča. V trenutku, ko bi se zgodilo, da se politika preko ministra seznanja s konkretnimi operativnimi zadevami, določa, katere operativne preiskave bodo prioritetne in katere bodo malo počakale, želi odločati o primernosti posameznih uslužbencev za zasedbo posameznih delovnih mest, pa politika zlorabi svojo vlogo varuhinje pravne države.

To pomeni, da so »strogo policijski« pogovori lahko zamejeni z vsakokratnimi varnostnimi spremembami in dogajanjem, kriminalnimi trendi, trenutnim varnostnim ogrožanjem …, vendar pa se ministra ne seznanja z razlogi in imeni oseb, ki jih policija preiskuje. Teoretično je to povsem jasno, ampak kako tak pravno korekten odnos med njima doseči? Odgovor za oba, ministra in generalnega direktorja, zato ni le v zakonski regulativi, ki jo je na vseh področjih mogoče vsaj delno zaobiti, temveč v integriteti njunih osebnosti, torej v njunih moralnih in etičnih načelih. V njuni poštenosti, če zapišemo po domače. Ker pa teh načel ni mogoče jasno definirati in zakonsko zamejiti, še tako natančen zakon ne pomaga.