Že dolgo ni zgolj predmestje Ljubljane, ampak samostojno središče z lastno gospodarsko in kulturno identiteto, že leta pa mu tudi ne manjka samozavesti, s katero se je otreslo nekdanjega primerjanja s precej bolj oblegano prestolnico.
Za mnoge, ki smo v gorenjski prestolnici le rojeni, živimo pa v sosednjih manjših občinah, ima Kranj poseben status. Sama se tam redno mudim tako zaradi službenih obveznosti in življenjsko nujnih opravkov kot tudi takrat, ko si je treba vzeti čas za svojo dušo. Zame ima Kranj veliko prednost pred drugimi mesti: dovolj je velik, da ponuja marsikaj, in dovolj majhen, da se lahko na poti po opravkih srečaš z vsaj nekaj ljudmi, ki jih poznaš. Zasebnost je tam precej družabna, a vendar dovolj oddaljena od pretiranega vrveža, da lahko človek, ko to želi, globoko vdihne.
Na eni strani staro zgodovinsko mestno jedro, ki se dviga na dobrih trideset metrov visoki konglomeratni skali nad sotočjem rek Save in Kokre, na drugi strani navdušuje z zeleno okolico, prepredeno z gozdovi, travniki in polji. V šestindvajsetih kranjskih krajevnih skupnosti si zato roke podajajo tudi podeželje in strnjena naselja, povsod pa prišlek težko zgreši pristno in nalezljivo gorenjsko narečje.
