Gre za gibanje, ki podpira vlado in predsednika ter nasprotuje blokadam, ki so v zadnjih mesecih protestno ohromile skoraj celoten javni šolski in visokošolski sistem. Prijelo se jih je tudi ime ćaci. Izvor besede je domnevno grafit v Novem Sadu, ki naj bi izražal nezadovoljstvo s protestnim zaprtjem srednjih šol. »Ćaci v šolo,« so zapisali. »Verjetno je grafitar hotel napisati đaci, ampak črki đ in ć sta v cirilici zelo podobni, pa je grafitarja malo zmedlo,« nam je izvor gibanja pojasnila umetnostna zgodovinarka Sanda, sicer protestnica, ki ne želi študirati, dokler se ne izpolnijo študentske zahteve. Srbija je dijake, ki ne znajo črkovati besede »dijak«, vzela kot sinonim za Vučićeve študente, za katere javnost meni, da so vse prej kot študenti.
Izobrazba in teleskopska palica
Neugledno taborišče skupaj s predsedniško palačo so prejšnji teden že drugič obkrožili in zaščitili traktorji. Traktorji so se prvič pojavili dan pred 15. marcem. Na predvečer protesta sem obiskal taborišče in govoril s »študenti«, ki so bili do novinarjev nezaupljivi, sploh ker se nisem prej ustrezno najavil. Omehčali so se, ko sem povedal, da delam za ljubljanski časopis, ker imajo našega župana v čislih. Srečal sem Danico in Andrijo, študenta v zgodnjih dvajsetih. Pojasnila sta mi, da protestirajo, ker po njihovi oceni manjšina radikalnih študentov blokira fakultete, medtem ko večina študentov želi študirati.
V zaprti del parka, kjer ni bilo policije, mi niso pustili, dokler ne preverijo, ali Dnevnik poroča »pravilno«. Pustil sem jim elektronski naslov, a mi niso odgovorili. Da so ti drugi študenti do medijev nezaupljivi, je razumljivo, saj so mediji razvili poseben žanr norčevalnega poročanja o teh študentih, ki so povečini srednjih let. Tako je televizijska postaja N1 s skrito kamero posnela, kako se je novinar dogovarjal za plačilo v zameno za nekaj izmen v Pionirskem parku.
Moj cilj je bil pogovor z Milošem Pavlovićem, študentom medicine, ki je postal vodja in obraz teh Vučićevih študentov. Srečal sem ga bežno, ko sem govoril z Danico. »Kasneje bom govoril z njim, zdaj ne morem. Kaj ne vidite, da imam tukaj fronto,« je navrgel in odhitel proti ograji.
Ko sem skušal navezati stik še z večinskimi »študenti« – gospodi večjih postav, srednjih let in zabritih frizur –, so mi zelo nedvoumno sporočili, da je bolje zame, da grem s svojimi vprašanji drugam.
Vseeno nisem obupal. Zvečer sem se vrnil v Pionirski park, Pavlovićevo bežno omembo, da bova imela »kasneje« pogovor, pa vzel kot odprto povabilo v tabor. Poleg tega sem želel biti tam, predvsem zato, ker so se v medijih pojavile navedbe, da se bo zgodil napad na študente z domnevno namero, da Vučić s tem upraviči razglasitev izrednega stanja. Šel sem anonimno, kot opazovalec brez vprašanj, kot mi je bilo svetovano.
Nekaj časa sem vedril na stopnicah predsedniške palače. Pogovori, ki sem jih slišal, so bili bolj logistične narave: Do kdaj bomo tukaj? Kdo je rekel, da bo prišel, pa ga ni bilo? Kdo je prišel in odšel? Kdaj bomo jedli in zakaj hrana zamuja? Nato je prišel gospod s škatlo sendvičev, ponudil mi ga je, a sem ga zavrnil. »Sendvičarji« je eden izmed izrazov, s katerimi se kritiki norčujejo iz Vučićevih obupanih poskusov, da zbere podpornike. Na drugi strani Vučić sendvičarje brani, češ da so protesti študentov vedno pospremljeni z roštiljado in bogatimi zakuskami. Študenti, ki želijo študirati, pa životarijo na sendvičih. To lahko potrdim. Ko sva bila s fotografom Luko Cjuho najprej v Kragujevcu, so domačini vso ulico namenili hrani za potrebe protestnikov. In je šlo več kot 100 prašičev …
Sonce je zašlo in pred palačo je bilo postrojeno večje število ćacev, ki so stali v treh vzporednih vrstah. V bližini so bile tudi postrojene vrste policistov. Bili smo na vrhu dela parka, poimenovanega Andrićev venec, z razgledom na Ulico kralja Milana. Tam je potekala trasa, kjer so študentski pohodniki iz vse Srbije hodili do Trga republike, kjer je bilo veliko zborovanje. Ćaci so se odločili provocirati z vzkliki »Srbija! Srbija! Srbija!«, a mnogo številnejši protestniki na cesti so se odzvali z huronskim vzklikom »Pumpaj!«, ki je zadušil pozive z našega hriba. Čez čas so poskusili z dopolnjenim vzklikom »Kosovo je Srbija!«, pa so študenti na ulici spet prevladali, tako da so obupali sredi stavka: »Kosovo je …«
»Tukaj nas je tisoč petsto in vsi smo vojaško sposobni,« mi je ponosno povedal Miroslav, ko sem se zaradi bližine policije opogumil in ga vprašal, koliko ljudi je v taboru. Povedal mi je, da je odvetnik, ki že od 23. leta, torej dobri dve leti, dela na občini Novi Sad. Medtem ko mi je razlagal, kako je imel dobre ocene, da je zelo hitro dobil tako odgovorno službo na občini, sem se zagledal v olivno zeleno torbo z napisom »komplet za ličnu zaštitu građana«. Večina postrojenih mož je bila identično opasana. Opazil je moj pogled. »V torbi imam plinsko masko. Pa ne samo to, imam tudi teleskopsko palico, ampak jo skrivam pod bundo zaradi policije. Lahko rečem, da sem dobro oborožen. Na vse sem pripravljen, ampak danes po mojem ne bo nič,« je povedal in se zahahljal.
Glede na to, da dela na novosadski občini, me je zanimalo, kaj se je po njegovem mnenju zgodilo na železniški postaji v Novem Sadu. »Pa pusti to, to je že mimo. Tako ali tako so to naredili Kitajci, ne mi. Zakaj to sprašuješ?« Do tedaj sproščen pogovor se je na tej točki končal in Miroslav se je rahlo povzdignil na konicah prstov, da se je iz oprijete črne bunde oblikovala silhueta palice, ki jo je nežno prijel in se zazrl vame. Pogled na odvetnika, ki boža teleskopsko palico, me je utrdil v prvotnem sklepu, da bo morda bolje, če se poizvedovanja vzdržim.
Rdeče baretke in botanični vrt
Poskusil sem priti v notranji del tabora, da bi že končno našel tega Pavlovića. Nič nisem spraševal in nihče me ni nič vprašal, pa sem neobremenjeno vstopil. V notranjosti ni bilo policije. Tudi tip protestnikov se je spremenil. Če so bili zunaj samo »vojaško sposobni« in butično izbrani študenti, je bila notranjost precej bolj socialno pestra. Veliko je bilo upokojencev in oseb manjše rasti in temnejše polti, za katere bi si upal sklepati, da so Romi. Če izključimo slednje, žensk ni bilo. Kot mi je povedala študentka Danica, je Vučić prosil, naj ne bodo prisotne zaradi varnosti. Prisluškoval sem pogovorom.
Veliko se jih je pogovarjalo po telefonu. »Ne skrbi, saj bodo poskrbeli za nas,« sem slišal besede, ki so bile verjetno namenjene zaskrbljeni ženi. Spet drugi so se pritoževali. »Kakšna logistika je to, vse smrdi in ni hrane. In oni pričakujejo, da bomo tukaj čez noč,« se je namršči sivolasi gospod in s kletvicami na ustih brcnil prazno škatlo, kjer bi morali biti sendviči.
Blatno je bilo in smeti so ležale na vseh koncih. Iz premičnih stranišč se je širil neznosen smrad. Na mogočnem hrastu je bil z žebljem pribit napis: »Ulica študentov, ki želijo študirati.« Pod drevesom je bila tabla s pojasnilom, da je hrast naravna vrednota. Pionirski park je bil namreč nekoč kraljevi botanični vrt. Ustanovil ga je kralj Milan Obrenović konec 19. stoletja. Po njem nosi ime tudi ulica, kjer naj bi naslednji dan protestnike razgnali z zvočnim topom. Botanični vrt je bil do leta 1944 – in potem spet tisti petek ter ponovno prejšnji teden – zaprt za javnost.
V notranjem taboru je bilo tudi okoli 100 oseb z rdečo baretko na glavi. Po poročanju medijev naj bi šlo za tako imenovano posebno službo državne varnosti, kar je paradoksalno ime, saj naj bi šlo za paravojaško formacijo. V popularni kulturi so bili znani tudi pod imeni Arkanovi tigri, kninđe, frenkiji in še kaj. Posamezniki iz njihovih vrst naj bi izvedli naročilo za atentat na Zorana Đinđića. Opazoval sem jih, kako se pomenkujejo pred gracioznim kamnitim kipom ženske, ki drži dva prsta na prsih. Dva prsta, tako kot Jezus na mnogih upodobitvah. Umetelni spomenik se je nenavadno zlil z okolico. Ob njegovem vznožju je bil kup smeti, na desni strani pa so bile postrani položene lesene palete.
Kasneje sem izvedel, da je to spomenik Nadeždi Petrović, največji srbski slikarki, ki se je v Münchnu šolala pod našim Antonom Ažbejem. Leta 1913 je odložila čopič in šla kot medicinska sestra na bojišče proti Osmanom. Velja za pionirko vojne fotografije, umrla je leta 1915 zaradi tifusa. Njen spomenik stoji sredi tabora, ki trenutno res spominja na sanitetno postajo z začetka 20. stoletja. Medtem ko sem gledal spomenik, sem z ulice na drugi strani ograje zaslišal skandiranje: »Turki! Turki! Turki!«
Nedaleč od spomenika je sredi tabora sedela zdolgočasena ekipa zelo režimske televizijske postaje Pink. Čedno napravljena mlada novinarka je med tistimi smetmi in blatom izstopala podobno kot kamniti spomenik Nadeždi Petrović. »Pa zakaj si tukaj, če ti ni treba?« me je zaskrbljeno vprašala, ko sem se odločil stanovski kolegici razkriti identiteto. Zvenela je, kot da je v tem taboru še bolj izgubljena kot jaz. Nisem ji zavidal – jaz sem prispevek za tisti večer že oddal, ona pa je morala verjetno iz tega absurda še vso noč delati »študentske« zgodbe. Odločil sem se, da je bilo dovolj.
Ujetništvo
Na izhodu sem srečal še eno vrsto postrojenih pripadnikov žandarmerije v polni opremi za zadušitev izgredov. Ko sem prišel, so bili samo eni – obrnjeni proti Trgu Nikole Pašića, kjer so bili študenti, ki ne želijo študirati, in mirno so me spustili mimo, ko je bil še dan. Zdaj je bila dodatna vrsta, ki je bila postrojena proti notranjosti tabora.
Strumno sem se odpravil k njim z novinarsko izkaznico, ki sem jo držal še bolj ljubeče kot odvetnik Miroslav svojo palico. »Ni izhoda do ponedeljka. Po navodilu organizatorja protesta,« mi je povedal policist. Blago sem protestiral, da pač nisem prišel pripravljen na tridnevno taborjenje. »To bi moral pričakovati, ko si prišel sem. Sam si si kriv, pa bi bolje načrtoval,« me je okaral, kot da sem češki turist v japonkah, ki je nasedel v visokogorju.
Če obiščeš botanični vrt pred palačo predsednika neke samostojne države, ne pričakuješ, pa tudi če si najbolj skrben načrtovalec, da boš tam ostal priprt 72 ur. Moja argumentacija je bila neuspešna. »Tam imaš šotor in sendvič. Do ponedeljka ne boš prišel ven. Mogoče celo do torka, dokler se zunaj zadeve ne umirijo. Če hočeš ven, moraš dobiti dovoljenje organizatorja,« mi je zabrusil policist. Organizator pa je bil samo eden – Miloš Pavlović, ki sem ga zaman iskal dobršen del dneva. Neki drug policist mi je pomignil, ko sem poklapano odhajal. »Mogoče je pa kakšen drug izhod,« je dejal in zelo očitno pomežiknil izpod čelade ter pogledal na desno. Videl sem, da v bližini skupina mladeničev skače čez zid. Druga skupina jih je opazovala izza vogala. Pridružil sem se jim. »Ni ga denarja, da ostanem tukaj čez noč,« mi je rekel mladenič, medtem ko sva skupaj pogledovala, kje jo bova popihala. »Greš?« mi je navrgel, a ni čakal in se je s skupino prijateljev že odpravil do ograje ter jo strumno popihal.
Novica, da smo ujeti, je spremenila moj položaj. Do tedaj sem se skrival, da me ne bi vrgli ven. Po novem sem se moral pokazati, da ne bi ostal notri. Ker sem imel izdelan načrt pobega, sem se odločil, da bom naredil še en malo pogumnejši krog, saj za to očitno ne bo več možnosti. Ob spoznanju, da smo zaprti, sem nenadoma razumel vzdušje v taboru. Pogovori, ki so omenjali »izhod« in »kdaj gremo ven«, so nenadoma postali jasni. To ni bil pogovor protestnikov, ampak zapornikov.
Šele takrat sem se zavedel, da so vsi redarji na robovih tabora, obrnjeni v notranjost tabora. Niso varovali tabora, ampak so skrbeli, da ne bi ušli. Vseeno so protestniki, tisti bolj vojaško spodobni, ves čas odhajali in prihajali. Videl sem jih na ulici, kako hodijo v podzemno garažo in kako prihajajo iz predsednikove palače v park.
Obiskala sem vse večje šotore in poizvedoval. Vstopil sem v šotor, ne da bi premeril publiko, in vprašal: »Ali ste videli Miloša Pavlovića?« Očitno sem prekinil napet pogovor, saj je v trenutku nastala rezka tišina. V kotu sem zagledal dve osebi z rdečo baretko, ki sta me prestrelili s pogledom. Tudi drugi so se zdeli izrazito »vojaško sposobni«. Zabrit možak čokate postave in s potetoviranim bicepsom, večjim od mojega stegna, me je premeril z očmi in vprašal: »Iz katere občine si?«
Morda sem se preveč sprostil in namesto »videli« zavil preveč po hrvaško ter dodal črko j in bil zato sumljiv. Moj namen je bil, da sem tam neopazen, nikakor pa, da lažem ali zavajam. Prav tako so v takšnih situacijah premori bolj sumljivi kot kakršen koli odgovor. Pa sem na vprašanje glede občine izvora izstrelil po edini resnici: »Ribnica!«
Omemba Ribnice je družbo pomirila, skomignili so z zajetnimi rameni in neobremenjeno nadaljevali pogovor. Ko mi je adrenalin popustil, sem se spomnil, da ima poleg Dolenjske na mojo srečo Ribnico tudi centralna Srbija v bližini Kraljeva, kar je silake očitno pomirilo. Pavlovića na koncu nisem našel. Sklepam, da je počival v predsedniški palači.
Vrnil sem se do kraja načrtovanega pobega, a je bila tam že postrojena policija, za njimi pa so postavljali ograjo. Več ljudi je moledovalo in policistom neuspešno ponujalo denar, če bi pogledali stran, dokler ograja še ni bila končana.
Odpravil sem se še na en krog pogajanj z žandarmerijo pred vrati in vmes tehtal, ali res poiščem prosti šotor ali pa pokličem naše veleposlaništvo, češ da sem brez naloga pridržan pred poslopjem predsednika. To bi bila za našega svežega veleposlanika logistično prikladna operacija, saj bi sproti lahko izročil še poverilno pismo, če ga še ni. Na srečo se je patrulja očitno zamenjala in novi poveljnik je bil bolj razumevajoč do mojega položaja. Z menoj se je pogajal še starejši gospod, ki je za prost izhod ponudil pol svoje pokojnine za naslednji mesec. Pa je bil neuspešen. Med dogovarjanjem smo bili v neposredni bližini protestnikov na ulici, ki so nas psovali: »Izdajalec! Sramota! Da te ni sram, da te je mama rodila!«
Ko sem bil na pol poti med obema vrstama policistov, se je psovanje umirilo. Verjetno niso pričakovali tako širokega nasmeška na mojem obrazu. Ko me je policija izročila v sredo ljudi, ki so me še pred nekaj sekundami psovali, so me takrat samo še začudeno gledali. Povedal sem jim, da sem ljubljanski novinar, ki je malo zašel, in nemoteno odšel v noč.
Največja stranka v Evropi
Opisana epizoda jetništva predsednikovih podpornikov nakazuje, da srbski režim trenutno ne zmore zbrati 1000 mladih ljudi, ki bi se prostovoljno odzvali na poziv predsednika. Tudi prejšnji teden je imel srbski predsednik »največji shod v zgodovini Srbije«, ki je bil sicer tretji največji shod v Srbiji v zadnjem mesecu. Spet so se pojavile navedbe, da so udeleženci dobili dnevnice, množico pa je na obeh straneh »varovala« ograja, ki je v praksi omejevala izhode. Izbruhnil naj bi celo pretep med redarji in protestniki, ki so hoteli zapustiti prizorišče med predsednikovim govorom.
»Vučić je na čelu največje stranke v Evropi, ne v Nemčiji ne v Franciji ne boste našli tako velike. Saj ste novinar, pa preverite,« mi je povedal upokojeni arhitekt Lazar Gerić, ko sem ga srečal, kako z palico žuga protestnikom v Pionirskem parku. Po zadnjih podatkih iz leta 2020 naj bi Srbska napredna stranka (SNS) imela več kot 800.000 članov, je poročal časopis Danas. Ne v Franciji ne v Nemčiji ni tako številne stranke. Ne drži pa, da je to največja stranka v Evropi. To mesto pripada Putinovi stranki Združena Rusija, ki ima več kot dva milijona članov. A 800.000 članov stranke v državi, ki ima manj kot sedem milijonov prebivalcev, je impresivno, saj je vanjo včlanjenih več kot 13 odstotkov prebivalcev. Takšen odstotek bi bil impresiven že za enopartijsko državo. Zgodovinar Zdenko Čepič je recimo za Zvezo komunistov Slovenije ugotovil, da je imela ta na vrhuncu včlanjenih 6,6 odstotka prebivalcev SR Slovenije.
»To niso ljudje, ki bi šli v stranko zaradi političnih pogledov ali ideologije. Morali so se včlaniti, da so dobili službo v javnem sektorju. Ampak ne glede na osebne poglede podpirajo Vučića, pa tudi njihovi družinski člani, saj vedo, da bo prišel obračun, ko bo Vučić odstopil,« mi je povedal študent Darko Nikolić, ki sem ga srečal na svobodni strani ograje.
Teh 800.000 članov je svojo usodo vezalo na vladajočo stranko. Če k temu prištejemo še po dva ali tri odvisne družinske člane, verjetno hitro pridemo do tistih 40 odstotkov podpore, ki naj bi jo režim užival po javnomnenjskih raziskavah. Če je vsak deveti Srb član stranke, si lahko samo predstavljamo, kakšno je razmerje članov med zaposlenimi v javnem sektorju, za katerega že dolgo velja stereotip, da niti čistilka ne dobi službe brez partijske izkaznice. A po drugi strani je zato še toliko bolj impresivno, da se je toliko šol in fakultet ter drugih institucij odločilo za protestno blokado tudi ob podpori zaposlenih na najvišjih položajih.