V Venezueli sem bil prvič leta 1992. Tja smo iz Kolumbije prišli s Slovenskim mladinskim gledališčem in njihovo uspešnico Šeherezada v režiji Tomaža Pandurja. Do tedaj sem Južno Ameriko že precej dobro spoznal, manjkal pa mi je njen severni del, na čelu s Kolumbijo in Venezuelo. V Caracas smo prišli s festivala v Bogoti in spominjam se prvega šoka. Iz Kolumbije, ki je povsem zadovoljila moje predstave o neki latinskoameriški državi, smo prišli v izjemno razvit svet, na moč podoben tistemu v Združenih državah Amerike. To so bili časi, ko je venezuelska nafta tekla v potokih, prebivalci pa so se obnašali temu primerno. Takrat sem prvič v življenju videl mobilni telefon. Joško Vučemilo, predstavnik Ljubljanske banke in Gorenja, mi je z njim omogočil stik z domovino. Pri nas doma v stanovanju smo komaj dobili stacionarnega, v Venezueli pa so se že pogovarjali prek satelita. Njihovi avtomobili so bili vsi po vrsti uvoženi iz ZDA, ceste so bile prave avtoceste, gledališki festival pa se je kopal v denarju. Tri leta kasneje je bil sploh na vrhuncu. Leta 1995 so si Venezuelci edini na svetu privoščili, da na festival pripeljejo vse tri dele La Divine Commedie v režiji Tomaža Pandurja in izvedbi Drame SNG Maribor. Na gostovanje je prišlo več kot sto članov mariborske ekipe, scena pa je priplula v šestih kontejnerjih. V tistih časih so recimo sosednji Avstrijci ugotovili, da je enostavneje in ceneje, če publiko z njihovega festivala na La Divino Commedio v Maribor pripeljejo z letalom, kot da vse skupaj selijo v Salzburg.
Gledališkega festivala v Caracasu že nekaj let ni več. Čeprav je po smrti ustanovitelja Carlosa Gimeneza leta 1993 ekipi njegovih sodelavcev uspelo nadaljevati z njim, ga je dokončno uničila politika Huga Chaveza. Največji absurd pri tem je, da je vodstvo festivala Chaveza aktivno podpiralo ob njegovem prihodu na oblast. Pokojni venezuelski predsednik je imel v svoji prvi predvolilni kampanji leta 1998 pomembno podporo klana Marie Terese Castillo, vdove znamenitega venezuelskega pisatelja Miguela Otera Silve in prijateljice Fidela Castra. Maria Teresa Castillo je bila predsednica Mednarodnega gledališkega festivala v Caracasu, ki ga je kot direktorica vodila njena snaha Carmen Ramia. Sin Miguel Henrique Otero pa je bil lastnik in direktor El Nacionala, enega od dveh glavnih venezuelskih dnevnikov. Leta 1998 so vsa Chavezova predvolilna srečanja s kulturniki in venezuelskimi intelektualci potekala v prostorih Atenea de Caracas, osrednjega prizorišča festivala, Carmen Ramia pa je v prvi Chavezovi vladi postala ministrica za informiranje, vendar je v njej ostala le štirinajst dni, saj očitno predsednik intelektualcev pri neposrednem izvajanju oblasti ni več potreboval.
Po smrti Huga Chaveza in po tem, ko je oblast prevzel Nicolas Maduro, so se za Venezuelo začeli temni časi. Maduro nikoli ni imel karizme svojega predhodnika, čeprav je tudi Chavez le vestno kopiral Castrove ideje in v državi uvajal sistem, dobro znan tudi vsem nam, ki smo še živeli v Jugoslaviji. Bistvena razlika med nami in Venezuelci pa je v tem, da se je naš sistem z leti vse bolj mehčal in demokratiziral, v Venezueli pa se dogaja ravno nasprotno. Iz ene najbolj bogatih držav na svetu so naredili največjo revščino, ne da bi za to lahko krivili kakšno od naravnih nesreč, vojno ali kaj podobnega. Revežev v Venezueli leta 2021 namreč ni prav nič manj kot leta 1992. Ob prihodu z letališča se v Caracas še vedno peljete mimo mnogih revnih naselij, tudi v notranjosti države ni nič bolje. Razmere so v bistvu še slabše. V devetdesetih letih je bencin tam tekel v potokih, zdaj pa ga ni. Za dolar si ga leta 1992 dobil 26 litrov. V zlatih časih je bila Venezuela četrta največja proizvajalka nafte na svetu in tretja največja izvoznica nafte v ZDA. Na dan so načrpali kar štiri milijone sodčkov nafte, kar je pomenilo 95 odstotkov venezuelskega izvoza. Nekoč so se mi vsi smejali, ko sem venezuelskim prijateljem, ki so me prijazno peljali do oddaljene Colonie Tovar, na začetku poti rekel, da bom jaz plačal bencin. Danes to ni več smešno. V Caracasu ljudje tudi po tri dni v avtomobilih čakajo na bencin, ki ga nato plačajo po 10 centov za liter. Če ga hočejo dobiti takoj, morajo zanj odšteti 60 centov. V avtu, ki naju je s kolegico iz Norveške, sodelavko v opazovalni misiji Evropske unije, peljal z letališča v Meridi do pet ur oddaljene Valere v državi Trujillo, smo imeli ob polnem tanku za zadnjim sedežem še 60 litrov bencina v plastični embalaži. Svetovna naftna kriza, predvsem pa nesposobnost upravljanja infrastrukture, ki so jo namesto strokovnjakov začeli voditi zvesti partijski vojščaki, sta glavna vzroka za sedanjo krizo z bencinom v državi. Leta 2006 sem volitve opazoval na polotoku Paraguana, kjer je v mestu Punto Fijo tretja največja rafinerija nafte na svetu. Ustanovili so jo leta 1949, danes pa pripada državni družbi Petroleos de Venezuela (PDVSA). Ko je Hugo Chavez prišel na oblast, so odpustili 18.000 delavcev in jih nadomestili z zvestimi člani vladne stranke. Kmalu za tem so se začeli pojavljati prvi problemi s proizvodnjo in vzdrževanjem. V številnih eksplozijah je prišlo tudi do smrtnih žrtev. Ivan Freites, generalni sekretar venezuelskega sindikata naftnih delavcev, je ves čas opozarjal, da do nesreč prihaja zaradi pomanjkanja investicij, slabega vzdrževanja in korupcije. Od lanskega decembra z družino živi v kolumbijski Bogoti, kamor se je umaknil, ko je dobil informacije, da pripravljajo njegovo aretacijo.
Ko sem med letoma 1988 in 1990 živel v Argentini, me je doletela tudi tamkajšnja hiperinflacija. Spominjam se, da sem pri menjavi dolarjev samo od predaje mojega denarja do trenutka, ko so mi našteli njihovega, izgubil tudi po 10 odstotkov, ampak to ni nič v primerjavi s tem, kar se dogaja v Venezueli. Država je v obdobje hiperinflacije vstopila leta 2016, ko je letna inflacija znašala 274 odstotkov, leta 2017 se je povzpela na 863 odstotke, leta 2018 pa je znašala že 130.060 odstotkov. Potem so jo začeli umirjati in zdaj znaša nekje okoli 2700 odstotkov. V praksi to pomeni, da se vse plačuje samo še z dolarji, čeprav država še naprej tiska njihovo valuto. Največji bankovec je vreden milijon bolivarjev, kar je 20 centov ameriškega dolarja. Ob njem obstajata še bankovca za 500.000 in 200.000 bolivarjev. Bolivarjev zaradi tega ni lahko dobiti. Največkrat se zgodi, da ti zaradi pomanjkanja ameriških bankovcev majhne vrednosti tudi dolarjev ne vračajo več in enostavno zaokrožijo navzgor. Kitajski menjalci denarja ti bankovec za 100 dolarjev zamenjajo tako, da ti jih v drobižu vrnejo 97. Ampak trgovina kljub temu obstaja in pri tem Venezuelce rešuje njihova neverjetna razvitost. Že leta 2006 sem videl, da volijo elektronsko, kar pomeni, da so rezultati volitev znani že nekaj minut po njihovem koncu. Enako je zdaj s plačili. Obstaja cel kup različnih aplikacij brezgotovinskega plačevanja, kartic in celo bioplačilo, kar pomeni, da ti v trgovini tudi najmanjši znesek s tvojega računa poberejo na ta način, da na aparat samo pritisneš svoj prstni odtis. Brez kakršnegakoli drugega dokazila v obliki osebne izkaznice ali kreditne kartice. Venezuela je danes živi muzej zgodovine financ. Od blagovne menjave do bioplačil. Revščina v Venezueli je težko razumljiva. Država ima toliko naravnih bogastev, da si je to težko predstavljati. Ob nafti so tu še diamanti, zlato, nikelj, koltan, železo, baker in drugo, da o možnostih za razvoj turizma sploh ne govorim. Država ima kar 4000 kilometrov obale, na kateri je 1700 peščenih plaž. Ker gre za karibsko državo, je življenje tudi precej lažje kot v kakšni Rusiji, saj je toplo vse leto. Nekateri v teh vremenskih razmerah vidijo tudi vzroke za to, da se je na Kubi sistem lahko obdržal toliko časa in se bo, kot kaže zdaj, še v Venezueli.
Prvič po petnajstih letih je v Venezuelo na lokalne volitve za guvernerje, župane in člane državnih ter mestnih svetov spet prišla opazovalna misija Evropske unije. Tudi leta 2006 sem bil v njej. Takrat je bil Chavez še živ, na volitvah pa se je pomeril z opozicijskim kandidatom Manuelom Rosalesom in ga porazil s 60 odstotki glasov. Pred letom 2006 sem bil večkrat v Venezueli, zato sem hitro opazil, da prihaja do sprememb. Na področju menjave se je pojavil črni trg, česar nikoli ni bilo, v trgovinah pa se je že opazilo pomanjkanje temeljnih stvari, kot so olje, sladkor in podobno. Vse to me je začelo spominjati na podobne čase naše Jugoslavije. Še posebej zanimivo je bilo opazovati medije, saj praktično ni bilo mogoče najti medija, ki bi enakopravno obravnaval oba predsedniška kandidata. Državni mediji so podpirali Chaveza, privatni Rosalesa. Letos je bil tudi ta problem rešen. Zasebnih medijev ni več, opozicija pa se v državne ni mogla prebiti. Dnevniki so izginili, televizije so samo še državne. Miguel Henrique Otero, urednik in lastnik časopisa El Nacional, živi v Španiji in od tam ureja samo še spletno izdajo dnevnika. Oblast ga je uničila tako, da je prevzela nadzor nad distribucijo papirja. Menda samo časopis El Universal enkrat tedensko izide v tiskani obliki, a ga nismo mogli najti, čeprav smo ga vztrajno iskali. Pri televizijah ni kaj dosti drugače. Leta 2007 najpomembnejši privatni televiziji Radio Caracas Television (RCTV) niso podaljšali licence za frekvenco in so jo uničili, čeprav je šlo za eno najvplivnejših in najstarejših venezuelskih komercialnih televizijskih postaj. Nastala je leta 1953 in bila tedaj prva televizija v državi, ki je oddajala tudi informativni program. Televizija se je v svoji dolgoletni zgodovini lahko pohvalila s prvim neposrednim prenosom nogometne tekme leta 1953, prvo venezuelsko telenovelo (1954), prvo komentatorsko oddajo (1958) in neposrednim prenosom pristanka človeka na Luni (1969). Pri RCTV so med drugim nastajale znamenite venezuelske telenovele, televizija je trikrat dnevno objavljala tudi novice. Zamero venezuelskega predsednika si je prislužila zato, ker je aprila in decembra 2002 podprla poskus udara proti njemu, februarja 2003 pa generalno stavko, s katero je opozicija hotela zrušiti avtoritarno Chavezovo vlado.
Na letošnjih lokalnih volitvah je vladna stranka PSUV (Združena socialistična stranka Venezuele) prepričljivo zmagala, saj je od 23 držav opozicija dobila samo tri guvernerje. Malo boljše je šlo opoziciji pri volitvah za župane, kjer je od 335 županskih mest vlada dobila 210 županov, največja opozicijska stranka Enotno demokratično omizje (MUD) pa jih ima zdaj 63, kar je velik uspeh, saj jih je leta 2017 dobila le 27. Demokratična akcija, ki je sicer v opoziciji, a priznava aktualno vlado, jih je dobila 22. Preostala mesta so se razporedila med druge manjše stranke. Teren za zmago so v vladi pripravljali dovolj dolgo, predvsem z vestnim nastavljanjem svojih ljudi na ključne funkcije, zavzemanjem strateških mest in kontrolo nad mediji. Od leta 2015 do danes je Venezuelo, ki je imela tedaj 30 milijonov prebivalcev, zapustilo 5,6 milijona ljudi, v tujini pa ni mogoče voliti. V tujino je odšel, kdor je mogel. Venezuelke so si za preživetje v Kolumbiji strigle svoje dolge lase in jih prodajale. Srednji sloj je popolnoma izginil, ključne funkcije na oblasti so se delile glede na zvestobo stranki, in ne po sposobnostih, opozicija pa je s svojo razdvojenostjo pri tem samo pomagala. Nesojeni predsednik Juan Guaido, ki ga je tako hitro začel priznavati ves svet, je samo še bleda karikatura samega sebe. O njem se skorajda ni govorilo, res pa je, da v tiste medije, ki še obstajajo v Venezueli, tako ali tako ni mogel priti. Oblast ničesar več ne prepušča naključju. Udeležen sem bil pri enajstih opazovanjih volitev v Latinski Ameriki, a se mi je prvič zgodilo, da so nas povsem odkrito spremljali agenti obveščevalne službe. Dva agenta bolivarske obveščevalne službe (Sebin) sta ves čas v svojem avtu vozila pred nami in nam kazala pot do volišč, saj naš šofer teh krajev ni poznal. Seveda so bili s tem tudi na voliščih pravočasno opozorjeni na naše prihode. Enako se je dogajalo drugim opazovalcem po državi.
Pred leti sem na Kubi kupil knjigo o zgodovini prijateljstva med Chavezom in Castrom. Castro je svojega naslednika očaral v trenutku, ko ga je decembra 1994, še kot podpolkovnika in kandidata nekega obrobnega gibanja, v Havani osebno pričakal pri izhodu iz letala. Ta gesta je na pokojnega venezuelskega predsednika naredila tako močan vtis, da se je za vedno zapisal ideji Castra in njegove revolucije. Chavez je sicer po duši ostal vojaški častnik, a je bil hkrati zelo izobražen. Kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez, tesen prijatelj Fidela Castra, je imel priložnost pobliže spoznati tudi Chaveza. Leta 1999 je v reviji Cambio objavil članek z naslovom Uganka dveh Chavezov. V njem je opisal njun pogovor na letalu, ki ju je iz Havane peljalo v Caracas in kjer mu je slaba dva tedna po prevzemu predsedniške funkcije Chavez izpovedal svoj življenjepis. Pisatelja je navdušil s svojim spominom in kulturo, saj je na pamet recitiral pesmi Pabla Nerude in Walta Whitmana ter cele odstavke iz knjig Romula Gallegosa. Toda Marquez je ob vsem tem ostal skeptičen in zapis zaključil z občutkom, da se je na letalu pogovarjal z dvema popolnoma nasprotujočima si človekoma. Prvemu je neizmerna sreča namenila priložnost, da reši svojo državo, drugi, iluzionist, pa gre lahko v zgodovino samo še kot eden od tamkajšnjih despotov. Dvaindvajset let po objavi članka dileme ni več. Nova oblast Venezuele žal ni rešila.
