Poslušam Oliverja Mandića in njegov ultimativni hit Samo nebo zna; ta na daljavo odgovarja prijateljici, ki ne ve, koga naj voli; kako naj izbere med slabimi in še slabšimi, me sprašuje, jaz pa ji napišem, da ima Oliver odgovor zanjo, star in preverjen odgovor: samo nebo zna, samo nebo zna, kolko te volim ja … volim, ja. Samo kakšno besedico umakneš ali premakneš in že dobiš popoln odgovor, pa še na volitve pozabiš ob poslušanju vseh teh verzov, ki jih nosimo v sebi.
* * *
Če bi kdaj podeljevali Nobelovo za kitico ali posamičen verz, bi bil Đorđe Balašević gotovo eden od dobitnikov; težava bi bila le v tem, za kateri verz bi jo prejel, ker je takšnih preprosto preveč. Svetislav Basara je v eni svojih kratkih zgodb med drugim zapisal, da je dobil Nobelovo nagrado za samoto za leto 1997. »To je fikcija. Dober, literarno učinkovit prijem,« je v spremni besedi k pesniški zbirki svojega prijatelja Boštjana Seliškarja komentiral Aleš Debeljak in dodal, da bi moral biti prvi nagrajenec za samoto za leto 1983 ravno Boštjan. Obeh ni več, tako kot ni več Braneta B. in Fabjana H.; vseh tistih torej, ki so do jutra premetavali verze v tistem mansardnem stanovanju na Vodmatu; bilo je neke jeseni, v poznih osemdesetih. Zato se mi hoče zapisati, da bi morali Društvo slovenskih pisateljev preimenovati v Društvo mrtvih pesnikov. Ludwig, ki je bil ravno tako poleg, bi se s tem gotovo strinjal. Ali pa tudi ne. Niti ni pomembno.