Naš vstop v svet umetnosti je bil takrat GILŠ, gledališka in lutkovna šola na javnem skladu za ljubiteljsko kulturo. Predavatelji znani igralci, kritiki, koreografinje, scenografi, glasbeniki. Princip šole je bil, da vsi delamo vse. Ni bilo specializacij za igro, koreografijo, režijo, pisanje. Šola je bila med vikendi, a mi smo navdušeno delali tudi čez teden. Hodili smo na vse plesne, gledališke predstave, predavanja, pogovore, razstave, koncerte. Nič nam ni ušlo, vse nas je zanimalo. Spraševali smo se, ali je bil občutek totalne eksplozije dobrega v umetnosti le naš, ker smo pač vstopili v ta svet in smo bili mladi, ali pa je to, kar je prevevalo nas, dejansko prevevalo državo. Zdelo se je, da je vse možno in da je vse skupaj le začetek. Tudi pot v sistem.