Mnogi ne vedo, da je bil sin slovenskega očeta Ivana Mačka, gradbenega inženirja iz Lesičnega na Kozjanskem, in matere Ide, po materi potomke poljske plemiške družine, katere oče je bil Hrvat iz okolice Jastrebarskega. V hrvaški kmečki stranki je leta 1928 nasledil tragično preminulega voditelja Stjepana Radića. Največji politični uspeh je dosegel leta 1939, ko mu je uspelo ustanoviti banovino Hrvaško in tako zmanjšati napetosti v kraljevini, ki so zaradi nerešenega hrvaškega vprašanja grozile tudi z razpadom države. Nekateri zgodovinarji menijo, da je bil to verjetno zadnji resen poskus reforme Jugoslavije v smeri federalizma pred drugo svetovno vojno. Maček je skušal ohraniti ravnotežje med hrvaškimi interesi, jugoslovansko državo in nevarnostjo svetovne vojne. Med drugim tudi z zloglasnim podpisom protokola o pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu, ki sta mu sledila Simovićev državni udar in odstavitev vlade Cvetković-Maček. Kljub temu da Maček puča ni podpiral, ga je novi predsednik vlade Dušan Simović v svoji novi vladi postavil na mesto podpredsednika. S tem je bil Simovićev cilj predvsem preprečiti razpad s težavo ustvarjenih izboljšanih odnosov med Srbi in Hrvati. Dogodki, ki so sledili, so za Mačka predstavljali največjo politično tragedijo, ker je vojna uničila prostor za postopne ustavne rešitve, na katere je stavil. Po razpadu Kraljevine Jugoslavije je ostal v okupirani Hrvaški, kjer ga je režim satelitske NDH kot nasprotnika ustaštva najprej interniral v Jasenovac, pozneje pa držal pod nadzorom v hišnem priporu. Po zmagi komunistične revolucije, ki je ravno tako ni podpiral, je leta 1945 najprej emigriral v francoska Reims in Pariz, leta 1947 pa v Washington, kjer je postal eden od ustanoviteljev Mednarodne kmečke zveze. Bil je tudi velik kritik nove ureditve Jugoslavije pod Titom, saj je menil, da bi morali Jugoslavijo urediti v duhu sporazumov iz leta 1939, in zagovarjal konfederativno ureditev države. V Washingtonu je umrl 15. maja 1964, njegove posmrtne ostanke pa so leta 1996 prenesli na zagrebško pokopališče Mirogoj.
Jasen pogled in možata odločnost
Beograd, 4. aprila. Davi ob 6.50 je z rednim zagrebškim brzim vlakom prispel v Beograd prvi podpredsednik vlade dr. Vladko Maček v spremstvu hrvatskega bana dr. Ivana Šubašića, glavnega tajnika HSS dr. Jurija Krnjevića in bivšega podbana dr. Krbeka. (…)
Današnji »Hrvatski dnevnik« piše v uvodniku med drugim: Ni dvoma da je odločitev predsednika dr. Mačka prav zgodovinskega pomena. V avgustu 1939 je dr. Vladko Maček doprinesel mnogo za mir in varnost državne zajednice, ko je sklenil znani sporazum dne 26. avgusta. Če ne bi dr. Vladko Maček tedaj tega storil, bi se dogodki razvijali v kdove kakšni smeri. Potem si je dr. Maček mnogo in vneto prizadeval ne samo za zboljšanje in ureditev odnosov med Srbi in Hrvati, temveč tudi za utrditev miru, ki je v interesu Srbov in Hrvatov. (…)
Vsekakor pa drži, da predsednika dr. Vladka Mačka čaka v Beogradu težko in odgovorno delo. Po izjavi, ki jo je predsednik dal novinarjem, se vidi, da računa v svoji mirovni akciji na skupno sodelovanje in na skupne napore. (…)
Slovenski narod, 4. aprila 1941
Vladimir Maček je menda zares maček.
Mnogi Hrvati mu očitajo, da je tak zato, ker je »kranjskega pokolenja«. To ne drži. On se izdaja za Hrvata, za seljaka in za nasprotnika sedanje Jugoslavije, ne zato, ker je »kranjskega rodu« temveč radi tega, ker je reakcionar. V uri preizkušnje se je izkazal kaj je. Ni pobegnil pred Hitlerjem. Ne pred Mussolinijem. Ne pred Paveličem. Izkotalil se je iz Hrvaške šele, ko je bila osvobojena. Ta stari »kranjec« bo baje eden glavnih pomočnikov v obrambi zagrebškega nadškofa Stepinca. Ni dobro, ker se morajo Hrvati v teh težkih časih ukvarjati s takimi stvarmi.
Proletarec (Chicago), 25. septembra 1946
Umrl je dr. Vladko Maček
Dr. Vladko Maček, predsednik Hrvatske kmetske stranke in predsednik hrvaškega narodnega vodstva v emigraciji, je v petek, 15. maja, umrl v Washingtonu, ZDA.
Tako je odšel iz družbe naših političnih emigrantov iz Jugoslavije najstarejši in najuglednejši politik, človek izredno dobrega srca, zgledno vztrajen borec za vse, kar je smatral za dobro in koristno za narod, ki mu je dal svoje zaupanje in ki ga je on politično usmerjal in vodil zadnja desetletja.
Izgubili smo tudi iskreno dobrega prijatelja Slovencev. Dr. Vladko Maček je bil sin slovenskega očeta, ki je iz kozjanskega okraja (Pilštanj) prišel kot mlad cestnogradbeni inženir v svojo prvo službo na Hrvaško, si tam ustanovil družino in tam ostal vse življenje. Vladko Maček je preživljal počitnice na domu svojih dedov v zeleni Štajerski in kasneje s svojo lastno družino pogosto obiskoval slovenske kraje. Kot malokdo je dodobra poznal slovensko kmetsko življenje. Rad je bil med Slovenci, rad je v pogovoru navajal slovenske pregovore in naša ljudska gesla. V zabavni družbi je rad recitiral na pamet slovenske pesnike, zlasti Gregorčiča, Prešerna in Vodnika. Tudi zapel je slovensko pesem, ki jih je izredno veliko znal po besedilu in glasbi. (…)
Kmetska družina, njena zemlja, njen znoj, njeni žulji, to in vse, kar je vsebina življenja svobodnega kmeta, je bilo dr. Mačku vir narodove moči in zdravja, lepote in pobude, najdragocenejše narodovo bogastvo; zato mora biti predmet vse ljubezni narodnih delavcev, in združen z javno blaginjo, srčika narodne politike. Razumeval je politično življenje kot moder kmetski gospodar, politične svoboščine kot ponosen kmetski svobodnjak, odnose z drugimi narodi pa kot dober kmetski sosed, član srenje. (…)
Očitno je, da smo Slovenci z možem takih političnih misli lahko iskreno sodelovali, kadarkoli je bila prilika, in da so si na obeh straneh narodni zastopniki prizadevali, da bi bilo to sodelovanje čim stalnejše in vse bolj vsestransko. Dr. Maček je bil graditelj slovensko-hrvatske in jugoslovanske vzajemnosti.
Dasi je velik del življenja moral preživeti po ječah in zaporih zaradi kazni, ki si jih je nakopal s svojimi političnimi nastopi, so ga prijatelji in sovražniki častili in spoštovali kot politika in državnika, ki je nadvse cenil mir, mir ohranjal in se zanj prizadeval ter vedno najodločneje obsojal vsako nasilje. Zlasti mednarodno vojno je smatral za najstrašnejše zlo in nesrečo. (…)
Katoliški glas, 28. maja 1964
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si