Tam prebiva Poredoš z družino, prav tako imajo Orleki, kot jim ljubkovalno pravijo, tam prostor, kjer vadijo še danes. Zasedba bo letos praznovala 36 let, do zdaj pa je z družbenimi humornimi besedili in posebno kombinacijo glasbil nanizala lepe uspehe in vzbudila pozornost strokovne in širše javnosti. Zanje sta značilna energična odrska izvedba in folk punk polka rock, ki ga kot idealna kulisa proletarskega duha poganja knapovska dediščina Zasavja. V svojem opusu so se večkrat poigrali tudi s slovenskimi narodnimi in ponarodelimi skladbami.
Njihov album Adijo knapi je dobil občinsko priznanje in nagrado Maršev gojzar za bend leta, ki jo je podelil Mariborski radio študent (Marš). Prav tako sta bila albuma Adijo knapi in Melodije smoga in premoga nominirana za zlatega petelina, nekdanjo glasbeno nagrado, ki je bila nekakšna slovenska različica grammyja. Album Salamurca in skladba Na Kum pa sta zlatega petelina tudi prejela. Skupina Orlek je ob svoji 25. obletnici prejela najvišje priznanje za kulturo v občini Zagorje, plaketo dr. Slavka Gruma. Njihov vokalist in tekstopisec Vlado Poredoš je leta 2022 prejel še eno nagrado, ki si jo šteje v čast – Ježkovo nagrado.
Danes je Poredoš, ki je še vedno aktiven član skupine Orlek, aktiven tudi v pokoju. Našli smo ga v Rudarskem muzeju Zagorje, kjer dela kot kustos. Ob prihodu nas je najprej pozdravil zadnji kup tamkajšnjega premoga, ki so ga iz jame prinesli na površje. Zgodovina je Poredoša od nekdaj zanimala, na ljubljanski filozofski fakulteti jo je skupaj s sociologijo nekaj časa tudi študiral, preden ga je dokončno povleklo na odre. Izvorno prihaja s čisto drugega konca Slovenije. Odraščal je v Prekmurju in je mimogrede drugi Slovenec iz Beltincev, ki je dobil Ježkovo nagrado, prehitel ga je Vlado Kreslin. Že v rojstnem kraju je bila glasba zvesta spremljevalka Vlada Poredoša, multiinštrumentalista, ki igra na kitaro, mandolino, ukulele, orglice in kazou. S svojimi sinovi je nekaj časa nastopal tudi v skupini Gallenberg vaganti, v kateri so izvajali klasično srednjeveško glasbo, zato je bilo nanje mogoče naleteti ob posameznih srednjeveških dnevih, ki so potekali po Sloveniji.
Besedila skladb, ki jih je napisal, imajo socialno noto in temeljijo na proletarskem in rudarskem življenju. V srcih ljudi so se hitro udomačila tudi zaradi Poredoševega posluha za dialekt, ki ga govorijo ljudje v Zagorju ob Savi in okoliških krajih. A ta jezik tako kot rudniki izginja, življenje je pač povezano na tak način.
Kako je prišlo do nastanka zasedbe Orlek in do vašega tako imenovanega knap'n'rolla, ki ga poznajo po vsej Sloveniji?V bistvu je pol benda v sorodstvu. Moja žena je sestrična dveh članov, medtem ko je bil tretji član (že pokojni) brat moje tašče. Ko sem še študiral v Ljubljani, so ravno vzpostavljali skupino Ultimat, ki je šla v bolj pop vode, midva z bobnarjem pa sva bila bolj rockerja, zato sva šla po svoje. Zdaj že 42 let živim v Zagorju. Odgovor na vprašanje, zakaj sem prišel sem, je samo en, na katerega pa najbrž ni treba posebej odgovoriti. Ženo sem spoznal že v srednji šoli. Po študiju v Ljubljani – jaz se večkrat tako šalim, sicer pa ni bilo ravno tako – ona ni hotela v Prekmurje, jaz pa ne od nje. Priženil sem se ravno v družino, v kateri so sami muzikanti. Potrebovali so točno to, kar sem bil jaz, torej kitarista, ki bi znal peti. Drugo so vse imeli, od klaviaturista, harmonikarja do trobentača. Orleki so večinoma domačini, da ne rečem domorodci, razen mene. Najprej smo igrali na piknikih, da so lahko ženske plesale.
