Bilo je tisto obdobje v letu, ko je treba ogrevati notranje prostore. Tisto obdobje, ko se ti, če stopiš na ulico, iz ust kadi in za tabo ostaja kratkotrajna sled. V slaščičarni Zanzibar je sedela pivska druščina. Bolj ležala kot sedela. Kajti mize so bile nizke in oblazinjene klopi še nižje od miz. Mogoče so se malo prej zbudili, ker so bili na nočni izmeni, mogoče so prešpricali delavne ure, mogoče so odšli prej iz službe ali pa so se izgovorili, da gredo na malico, in so se po malici, ki je bila v tekoči obliki, pozabili vrniti na delovna mesta. To, da morajo priti nazaj in pospraviti mizo, jim je ušlo iz spomina. Mogoče pa so bili v slaščičarni tudi študentje vozači, ki ne hodijo na predavanja, samo na izpite, ali pa samozaposleni na Sončni upravi, ki so se, kar zadeva plačevanje zapitkov, zanašali na dobro voljo tistih z denarjem. In te dobre volje ni nikoli zmanjkalo. A nihče se zares ni bal, da bo zaradi nekaj »plavih« izgubil službo. Za to, da si takrat izgubil službo, si moral imeti nadnaravne sposobnosti in izjemen talent.
Oči kramljačev in okajencev so gledale v steklenice in kozarce pred sabo. Po zraku se je sukljal cigaretni dim in v pepelnikih so se nabirali ogorki in pepel. Pogovor je tekel. Teme so bile standardne in običajne, med njimi tudi kakšna o reševanju sveta, čeprav se v primerjavi s sedanjostjo nikakor ni zdelo, da je svet v kakšni strašni krizi in da naravnost hlepi po tem, da bi bil rešen. Ko je pogovor zašel na bolj cerebralna področja in ravni, so nekateri sodelovali in se trudili slediti rdeči niti, tisti, ki ga niso dobro nesli ali so bili manj načitani, pa so si na obraze nadeli maske zamišljenih gostilniških filozofov in so melanholično zrli na ulico, po kateri je v svoji uborni simpatičnosti paradiral socialistični vozni park.
* * *