Nisem vedel, da je Poundova pesem Altaforte sestina, čeprav je pred naslovom napisano: sestina. Niti nisem vedel, da je pesem Johna Ashberyja Slikar, ki sem se jo trudil prevesti, še vedno je nedokončana v nekem rokovniku, ki mi ga je podaril oče, sestina. Nič nisem vedel o tej pesniški obliki, o predpisani formi, o kombinatoriki besed na koncu verzov. Bil sem preveč zaverovan sam vase, preveč podoben poštarskemu konju s plašnicami na očeh.
Potem pa se je zgodila Ljubljanska pesniška šola, še najbolj od vsega publicistični izum za posedanje v Čajni hiši in pitje čaja, ki je stavila tudi na kakšno sestino. In čeprav nisem spadal ne v to ne v katero koli drugo pesniško šolo, sem si rekel: poskusi še ti. Boš videl, če zmoreš. Boš videl, kaj bo nastalo. Poskušal sem večkrat, napisal šest ali sedem sestin. A ravnotežje med strogimi formalnimi pravili – ta točno določajo, kako se morajo verzi končati in kakšna je kombinatorika zaključnih besed, ki je v vsaki od šestih kitic drugačna, ponovi se tudi v izteku pesmi – in vsebino, ki naj bi imela »zgodbo«, mi je uspelo doseči le dvakrat. Najbolj v sestini Večerni vlak. Druge, z izjemo Avgustovskega večera, so ostale na ravni vaj v slogu. Kot se to rado zgodi, je oblika potopila in pojedla vsebino.
Večerni vlak
V zraku pisk večernega vlaka.
Poletje se drobi na drobna ogledala.
Počasno zeleno reko raznaša veter.
Železniški pragovi so zasneženi s prahom.
Med drevjem natrgani snopi sonca.
V smeri pogleda: kanjon. Za hrbtom: Trbovlje.