Rommel, ki je bil med drugim znan tudi po tem, da ni poslušal Hitlerjevega ukaza o likvidacijah vojnih ujetnikov ter po udeležbi v poskusu atentata na fürerja, zaradi česar je bil zatem prisiljen storiti samomor, si je navedeni vzdevek pridobil kot poveljnik z največ izkušnjami in z najboljšimi taktičnimi potezami pri bojevanju v okolju afriških peščenih puščav. To so mu priznavali tudi nasprotniki. Kljub tem svojim sposobnostim s pripadniki svojega korpusa ni uspel zaustaviti zavezniškega protinapada, pri katerem se je zlasti po uspehih v znamenitih bitkah pri El Alameinu jeseni 1942, do koder so jih pred tem potisnile nemške in italijanske sile, izkazal poveljnik britanskih sil maršal Bernard Montgomery. Pomembno vlogo je odigral tudi pri ponovnem zavzetju za Nemce pomembne oskrbovalne luke Tobruk, ki so jo bili Britanci junija 1942 zaradi silovitih nemških napadov prisiljeni zapustiti, ter pri vodenju borb za dokončno zmago na severu črne celine. Zelo pomembni vlogi sta pri zaveznikih igrala tudi razvpiti ameriški general George Patton, ki je v »drugem polčasu« bojev za severno Afriko poveljeval ameriškim silam, ter Dwight Eisenhower kot vrhovni poveljnik zavezniških sil na severnoafriškem bojišču. Pozneje je postal predsednik ZDA. Kljub velikim izgubam in vse večjim težavam pri oskrbovanju, so se Nemci zaveznikom trdovratno upirali in bili dokončno premagani šele maja 1943. Rommla so zaradi izčrpanosti in bolezni Nemci dva meseca pred koncem teh bojev umaknili iz afriškega prizorišča ter mu zaupali nove poveljniške naloge na območju zahodne Evrope.
Rommel se bo morda postavil v bran v Libiji, ali pa bo zbežal v Evropo
Kairo, 8. nov. — Rommelova armada, broječa kakih 25.000 do 30.000 mož, se bliža Bardiji v Libiji. Tukaj se bo morda Rommel postavil v bran, ali pa bo poskušal zbežati v Evropo. Umikat se ne more dlje, ker so se pred njim nenadno pokazale ameriške čete, ki prodirajo preko Tunizije.
Tako bo severna Afrika morda kmalu pozorišče drugega Dunkirka, toda sedaj bodo Nemci in Italijani, ki bodo bežali.
Rommel, ki je začel ofenzivo v Egiptu z 140.000 mož broječo armado, jo ima zdaj še komaj eno petino. Do 40.000 vojakov so Angleži že ujeli in 90.000 Italijanov čaka, kdaj bodo imeli Angleži čas, da jih odpeljejo v ujetništvo.
Ameriška domovina (Cleveland), 10. novembra 1942
Koncentracija osovinskih
sil na egiptski fronti
Berlin, 11. nov. d. Razpravljajoč o razvoju vojaškega položaja na bojišču v zapadnem Egiptu naglašajo v nemških vojaških krogih, da je treba pričakovati, da se bo v kratkem zelo okrepil odpor nemških in italijanskih sil, zlasti sedaj, ko je maršal Rommel potegnil bojno črto tako, da so se znatno skrajšale nemške in italijanske oskrbovalne zveze v zaledju, medtem ko so se obenem sovražnikova oskrbovalna pota podaljšala. Vse sile nemškega in italijanskega oklopnega orožja, ki so bile prej razširjene na širokem področju med Tobrukom in samo fronto, so se sedaj lahko koncentrirale ter predstavljajo novo hudo nevarnost za britansko napredovanje.
Jutro, 12. novembra 1942
Romelu se silno mudi
V Londonu so mnenja, da so ameriške in angleške čete že prekoračile mejo Tunizije. Neoficijelna poročila naznanjajo, da šteje ameriška in angleška zračna sila, ki hiti proti Tuniziji, okoli 150.000 mož. Ta oborožena sila je še vedno oddaljena 1.000 milj od angleške armade, ki goni razbite ostanke maršala Rommela preko Libije. Maršal Rommel beži proti Tripolitaniji.
Kako silno se Rommelu mudi, je najbolj razvidno iz dejstva, da se ne namerava ustaviti v Tobruku, od koder so pričeli Nemci odvažati svoje zaloge, dočim sežigajo ono, česar ne morejo odvesti.
Edine sovražne čete, ki so še ostale v Egiptu, so ujetniki, med katerimi je devet italijanskih generalov; deseti italijanski general je bil ubit.
Novozelandcem je vzelo samo pet minut za zavzetje Halfaja prelaza, kjer so našli žalostne skupine Italijanov, ki so se bridko pritoževali nad Nemci, kateri so jih pustili na cedilu. »Sicer pa smo veseli, da je za nas ta stvar končana,« pravijo Italijani. (…)
Enakopravnost (Cleveland), 13. novembra 1942
Angleži imajo Tobruk
Kairo, 13. nov. — Eno najvažnejših in močno utrjenih pristanišč v severni Afriki, Tobruk, je zopet v angleških rokah. Nemci so ga zapustili brez boja, bežeč pred Angleži iz Libije. Angleži so pričakovali, da se bodo Nemci gotovo ustavili v Tobruku.
Angleška letala so tudi sklatila šest italijanskih transportnih letal, ki so letela iz Afrike proti severu, najbrže iz Tunizije. Letala so bila natrpana nemških vojakov, kar je zopet dokaz, da Nemci zapuščajo Afriko. (…)
Tobruk je že večkrat menjal roke. Najprej ga je leta 1940 vzel Italijanom general Wavell. Ko je potisnilo osišče armado generala Wavella nazaj, ni moglo zavzeti Tobruka, ki se je branil 17 mesecev. Na 22. junija letos so ga Nemci vzeli z naskokom. Zdaj ga imajo pa zopet Angleži v rokah.
Ameriška domovina, 14. novembra 1942
Vzhičenje v Rusiji
MOSKVA, 15. novembra. — Rusko vojaštvo, delavstvo in sploh vse prebivalstvo je bilo danes potom vseh mogočih obveščevalnih sredstev obveščeno, da je dobila Rusija končno bojujoče se zaveznike in da zadajajo silne ameriške in angleške čete osišču težke udarce v Afriki. (…)
Enakopravnost, 16. novembra 1942
Na predvečer bitke v Afriki
Zavezniški glavni stan v Severni Afriki, 10. marca. — Čete generala Mongomeryja so pričele tipati po pozicijah maršala Rommela, čigar čete so ujete kakor podgana v pasti, zato je vsak hip pričakovati odločilne bitke za Tunizijo. Kako briljanten strateg je angleški general Montgomery, je razvidno iz dejstva, da je baš pred tem, ko je pričel Rommel napadati, izjavil svojim vojakom: »Rommel bo zdaj najprej sam sebe pohabil, nato bomo pa udarili mi po njem ter dokončali to, kar bo še ostalo.«
Enakopravnost, 11. marca 1943
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
