Vsak nosi v sebi to tesnobo

Dobil sem naslednje pismo: »Pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je premalo rečenega in napisanega, da zakon ne prinaša olajšanja samo tistim, ki neznosno trpijo, temveč tudi tistim, ki so danes še zdravi in polni življenja. Sam spadam med te slednje. Rad bi živel, dokler bo življenje imelo okus – dokler bom čutil bližino svojih dragih, dokler bom zmogel pogledati sonce in se nasmehniti malim rečem. Ampak čeprav sem šele dobro vstopil v odraslo dobo, me ne tako redko spreleti tesnoba ob misli, da mi nekoč utegne ostati le še trpljenje. Nočem tega, kar je doživljala moja stara mama. Zakon mi zagotavlja, da me prihodnost ne bo ujela v brezizhodno past. Ne vem, kako se bom takrat odločil, ampak imel bom možnost odločanja. Zato kot navaden državljan brez velikih besed in teorij iz srca podpiram zakon.«