Vsekakor miti o nesmiselnosti humanistike niso novi. Na en tak študij – umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Splitu – sem se vpisal tudi sam pred več kot štiridesetimi leti, torej še globoko v preteklem, dvajsetem stoletju, v času, ko je bilo »dvajseto stoletje« še vedno sinonim za prihodnost, ki se pravkar dogaja. Tudi takrat so me, glejte, vsi pametno prepričevali, da »humanistika nima smisla« in da je znanje o umetnosti odvečno znanje, umetnostna zgodovina pa povsem brezvezen študij. Nerazumljiva strast do mistične romanske arhitekture ali vznemirljivih novih umetnosti, so govorili, je vedno lahko moj hobi – malo čuden, a vendarle razumljiv za nekoga, ki služi denar kot na primer gradbeni inženir ali, dobro, arhitekt: nihče nikoli v oglasih za delo ni videl, da iščejo umetnostnega zgodovinarja za nedoločen čas, in verjetno bom po desetih letih parazitiranja na žepnini, ki mi jo bodo dajali starši, končal kot zidar na gradbišču v Nemčiji ali, kar je še huje, kot novinar.