Vzrok, zaradi katerega jo je odpihnilo v vode medicine, je vsaj deloma bridka družinska usoda. Pri štirih letih starosti je namreč umrl njen brat, ki se je rodil z Downovim sindromom. Na njenih starših je to pustilo globoke brazgotine, sama, ki brata nikoli ni spoznala, pa je pod vtisom te smrti, svoje poklicno življenje zapisala medicini.

Odločila se je za poklic zdravnika, želela pa je študirati na britanskih fakultetah. Da bi sploh bila kot tujka upravičena do vpisa, je morala srednjo šolo izdelati še s toliko boljšimi ocenami. Theophilidoujevi je uspelo. Zdaj je kirurginja svetovalka na eni od najbolj obremenjenih enot za hude poškodbe v Angliji.

Po nekaj delovnih mestih, na katerih ni bila zadovoljna, ji zdajšnje še kako ustreza. Prepričana je, da bi pri svoji poklicni poti in stažiranju imela manj težav, če ne bi bila ženska. Čeprav od pacientov nikoli ni dobila negativnih namigov, da je ljudje ne bi sprejemali zaradi njenega spola, pa priznava, da je vendarle morala tu in tam dati vedeti, da je prav ona kirurginja, saj so ljudje pogosto v glavah imeli zakoreninjenje stereotipe, da so kirurgi moški zrelih let.