V bistvu sta bili to dve veliki stekleni plošči, ki ju je umetnik oblikoval deset let, tako da je vanju posegal z naključnimi postopki in različnimi materiali, od svinčene folije do žic varovalk: po umetnikovih besedah bi morala zgornja plošča predstavljati nevesto, spodnja pa deveterico njenih neoženjenih samcev.
Pravim morala bi, ker je vse od takrat Duchampovo »Veliko steklo« s celim naslovom »Nevesta, ki jo njeni samski moški slečejo, celo« (»La mariée mise à nu par ses célibataires, même«) predmet različnih interpretacij: tudi sam umetnik jih je nekaj ponudil in pozneje pripravil celo knjigo razlag. Potem pa, ravno ko je občinstvo nekako začelo dojemati stvar, sta po koncu razstave med transportom na Katherinino posestvo v Connecticutu dve velikanski stekleni plošči – počili. Duchamp, navdušen nad novimi možnostmi interpretacij, je razbite dele previdno sestavil.