Pri zaobljubah je treba biti previden. Predvsem pri tistih, danih Bogu. Prekršiti jih je namreč greh. Tudi pri javnih zaobljubah je priporočljiva previdnost. Vojaška, na primer, vas lahko stane glavo. V vsakem primeru. Če se je človek drži, lahko pade na bojišču, če se je ne, te lahko ujamejo, s takšnimi pa se ve, kako ravnati. Zdi se, da je med vsemi zaobljubami še najmanj nevarna osebna zaobljuba. Pri teh človek, če se jih ne drži, ne greši pred Bogom, po vsej verjetnosti pa tudi ne bo umrl. Čeprav bi se dalo najbrž statistično izračunati, da zaradi vseh zaobljub, ki jih nismo izpolnili, živimo kar precej let manj. Saj bi nam gibanje, zdrava hrana, abstinenca in vse, kar je še tistega, k čemur se zaobljubljamo, izboljšalo življenje in zdravje.
Zaobljube, ki jih piše življenje
Med osebne zaobljube bi lahko šteli tudi zaobljubo ob sklenitvi zakonske zveze. Pri civilni poroki ni težav. Pomembno je le, da je odločitev sprejeta prostovoljno in pri polni zavesti. Slednje zna sicer nekoliko zaplesti stvari. Pri nobeni poroki, pri kateri sem imel čast prisostvovati, v času obreda nihče izmed svatov ni bil pri polni zavesti, razen abstinenti in mladoletni.
Pod vilo Herberstein nam je že pošteno teklo po hrbtu. Od šampanjca in sonca, ki nas je konec pomladi prijetno grelo. »Janez, mislil sem, da si že zdavnaj poročen, potem me pa presenetiš z vabilom na poroko.« Prijatelj, s katerim sem se začel družiti nekje ob koncu srednje šole, potem pa je on ostal doma, jaz pa sem se podal po svetu, me je povabil na poroko. Z bodočo ženo sta bila skupaj že od nekdaj in sem res mislil, da sta poročena. »Saj se ne bi,« je rekel. »Enkrat sem prišel pijan domov, in ker nisem našel boljšega izgovora, sem jo vprašal, če bi se poročila z mano. In je rekla ja.« Trknila sva in izpila do dna. Tisti dan se je poročil. Zaobljubila sta se. Še danes sta skupaj.