Nekoč je bila medvedja populacija na Slovenskem neznatna. Ob prelomu iz 19. v 20. stoletje je v kočevskih gozdovih prebivalo le nekaj medvedjih družin. Glavni razlog za takšno stanje so predstavljale lovske puške, saj je država za vsakega ustreljenega medveda ponujala denarno nagrado. Denarja pa na podeželju nikdar ni bilo v izobilju. »Našim« medvedom je tako grozila popolna iztrebitev. Veliko vlogo pri ohranitvi medvedje vrste pri nas poznavalci pripisujejo pripadnikom kočevske plemiške rodbine Auersperg, po gradu Turjak, ki je predstavljal njihovo prvo posest na Slovenskem, imenovane tudi Turjačani. Karl Marija Aleksander von Auersperg velja za enega prvih plemičev v Evropi, ki je medveda zaščitil in poskušal zagotavljati njegovo preživetje. Kot član državnega sveta je v avstrijskem predstavniškem domu od leta 1907 do 1911 volilno enoto Kočevje zastopal za področje kmetijstva. Zaščitne ukrepe za ohranitev medvedov so Auerspergi na Kočevskem začeli leta 1889 in si s tem nakopali negodovanje okoliških kmetov, ki se zaradi bližine domovanja te največje zveri niso počutili varne. Njihovo negodovanje in protesti niso zalegli. Pozneje, nekje sredi 20. stoletja, se je uveljavila stroga zaščita medveda, ki je bil uvrščen na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst. Od takrat poznamo tudi večkrat uporabljeno zbadljivo pripombo, da je nekdo zaščiten kot kočevski medved. Proti koncu 80. let preteklega stoletja je v Sloveniji prebivalo od 200 do 300 medvedov, v zadnjih dvajsetih letih pa se je njihova populacija zvišala za 150 odstotkov.
Veleposestniški šport — atentat na javno varnost.
Iz Kočevja poročajo: Po kočevskem in novomeškem okraju je ljudstvo na kmetih že dalj časa opravičeno razburjeno. Ti kraji so namreč oblagodarjeni z njega milostjo knezom Auerspergom, ki uganja po svojih kočevskih gozdovih in po Rogu nevaren šport, da goji medvede. V teh gozdovih je zdaj že sedem medvedjih družin, logar Skoupal pa ima skrb, da se jim dobro godi. Namesto da bi zveri končal, pa jih hrani s konjskim mesom, da prospevajo v veliko zadovoljstvo kneza Auersperga. Seveda medvedje še vedno ne dobe toliko, da bi se jim od časa do časa ne oglasil želodec in tedaj je velika nevarnost za ljudi, ki jim pridejo v bližino. Pred nedavnim časom je medved napadel Franceta N., ki se je rešil samo s tujo pomočjo; dne 13. t. m. je napadel medved dva dečka, ki sta šla v šolo in ako bi ne bil pritekel na njiju obupne klice oče na pomoč, bi ju bila zver gotovo raztrgala. Lansko poletje je nabiralo po gozdu mlado dekle dračje. Nenadno se pojavi pred njo medved in bilo bi po njej, ako bi je ne bile rešile brze noge. Pred par tedni – bilo je v januarju – je poginil posestnici konj. Takoj ga je kupil logar in hranil z njim medvedji zarod. Vsled tega je ljudstvo po bližnjih vaseh v neprestanem strahu in ljudje si niti več ne upajo svojih otrok v šolo pošiljati. Ljudstvo je ubožno in se preživlja, da za kneza opravlja vožnjo. Zategadelj si ne upa ne besedice črhniti o tem nezaslišanem knežjem »športu« in navsezadnje ti reveži itak vedo, da bi nič ne pomagalo. Orožniki gotovo vedo o tej nadlogi; prav tako tudi novomeško okrajno glavarstvo, saj prihajajo vsako leto uradniki z glavarstva k logarju Skoupalu na lov, seveda samo na nedolžne srne in plašne zajce. Pri tej priliki so gotovo morali zvedeti o nevarni »zabavi« kneza Auersperga. Ako vzlic temu molče in ne opozore logarja, naj konča nevarne zveri, tedaj greše proti svoji dolžnosti in bodo soodgovorni, ako postane kdo žrtev medvedje nevarnosti. Deželna vlada je razpisala nagrade na usmrčene medvede in sicer na medveda 70 kron, na medvedko 90 kron. Ako se kljub temu nihče ne upa končati teh zveri, tedaj je edina razlaga, da se prebivalstvo boji veleposestniškega magnatstva njega milosti kneza Auersperga in se ne upa nad njegove medvede. Tako torej ostane samo ena pot, da se odpravi ta nezaslišani knežji »šport«: Treba je pozvati oblasti, da postavijo kneza Auersperga in druge sokrivce vsled ogroženja telesne varnosti pred sodišče in da takoj ukrenejo vse potrebno, da se roparske živali postrele po uradnem naročilu.
Zarja, 13. februarja 1912
Medvedja nadloga na Kočevskem.
Interpelacija poslanca Jakliča in tov. na ekscelenco gospoda deželnega predsednika zaradi škode, ki preti prebivalstvu kočevskega okraja vsled mnogoštevilne zverjadi: Kakor znano, se goje v obširnih gozdih kočevske in še nekaterih drugih grajščin v večjem številu medvedje. Mi ne zavidamo gospodi zabave, ki jo ima z medvedorejo, toda dejstvo je, da se čujejo čimdalje pogosteje pritožbe o škodah, ki jo delajo medvedje na poljskih pridelkih, vrh tega pa postajajo še opasni človeškemu življenju in domačim živalim. Čisto naravno je, da razun par gosposkih medvedorejcev in nekaterih pasijoniranih lovcev, vse kmetsko prebivalstvo, zlasti v neposrednem obližju grajščinskega lovišča, nujno želi, da bi več ne imeli škode in strahu, ki ga povzročujejo medvedje, in se začudeno povprašuje, kako je mogoče, da se dopušča reja zverine, ki je nevarna ljudskemu premoženju in življenju. (…)
Slovenec, 22. februarja 1912
Medvedje se sprehajajo
Kočevje, 23. januarja. Nepregledni kočevski gozdovi, kamor redko zaide noga lovca, so varen dom številne divjačine. Ni baš redek primer, da lovci kje naletijo na sledove volka, med tem ko je divji prašič precej navadna prikazen. Vsako leto jih nekaj postrele.
Kakor bi slutili, da jih letos ščiti banska naredba, so postali medvedje precej drzni. Rjavih medvedov je po tem gozdnem kompleksu še zmerom mnogo. Sodnemu oficialu g. Josipu Pereniču se je pred časom prigodilo, da je onstran Meščanskega vrha, kjer je bil na lovu, naenkrat zaslišal neko lomastenje. Ko je napeto opazoval, je zagledal medveda, nekoliko v stran pa še medvedko. Vedel je, da imasta v bližini brlog in mladiča, zato si je rajši izbral drug lovski prostor. (…)
Nekaj posebnega pa je, da je zadnji sneg prignal medvede prav do Ribnice, kjer so na kolodvoru opazili razločne sledove medveda, ki je nato nadaljeval svojo pot spet v gozd. Najštevilnejši pa so medvedje okrog Jasnice, to je na meji ribniškega in kočevskega sodnega sreza, v Rogu in na Mali gori, kjer so medvedje sledi skoraj reden pojav, zlasti v zimah, ko zapade več snega, a so sicer tople. So pa kosmatinci pohlevni in se ljudi izogibajo. Le v Ribnici so bili po zadnjem medvedovem obisku nekoliko v skrbeh, če ni bil medved iz kočevskih gozdov, ki je iz Ribnice odnesel nade za sedež sedanjega kočevskega sreza, kar je bilo že skoraj gotovo, nazaj v Kočevje.
Jutro, 24. januarja 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si