Neoliberalizem je pozival k manjši vlogi države, deregulaciji, kolikor je ta mogoča, zmanjšanju protimonopolnih ukrepov, sprejemanju večje ekonomske neenakosti kot primerne cene za to, da se okrepijo zasebna podjetja in da se motivira »ustvarjalce novih delovnih mest«. Osrednja predpostavka je bila, da lahko trg vedno prinese boljše rezultate kot vladni programi. Vendar se danes vsi strinjajo, da je takšni gospodarski politiki spektakularno spodletelo.
Industrijska politika prišla na svet mrtvorojena
Nič ni potekalo tako, kot so zagovorniki neoliberalizma predvideli, razen če upoštevamo veliko povečanje neenakosti v bogastvu in prihodkih v zadnjih štirih desetletjih. Medtem ko številni bogati ljudje z velikimi megafoni vidijo v teh značilnostih našo drugo zlato dobo in znamenje uspeha, se sam ne strinjam s tem in predvidevam, da tudi večina Američanov ne.
Glede aktivne industrijske politike je treba reči, da je prišla na svet mrtvorojena, ker se je glavni argument proti njej izkazal za precej prepričljivega. Argument ni bil, da trg vedno naredi tako, da je prav, ali da se vlade v preteklosti nikoli niso uspešno lotile razvojne industrijske politike. Nasprotno, obstajal je konsenz, da je vladno »posredovanje« z odpiranjem in financiranjem šol, bank in železnic ter z uvajanjem prave vrste carin in drugih barier, da bi zaščitili domačo mlado industrijo, omogočilo državam, da so izkoristile gospodarski potencial, ki so ga omogočale industrijske tehnologije.
Prav tako ni nihče resno trdil, da je bil ameriški gospodarski razcvet po drugi svetovni vojni rezultat vseobsegajoče politike laissez-faire. Pomembna izjema je bila nojevska šola na Univerzi Chicago, ki je prezrla vlogo, ki jo je igrala ameriška vlada od leta 1933, ko je usmerjala in subvencionirala investicije, stabilizirala povpraševanje in trge ter namenila velikanske vsote za znanstvene in tehnološke raziskave in razvoj. Toda ti iz Chicaga so se lahko samo pretvarjali, da ameriška blaginja ni temeljila na vlogi javnega sektorja pri ustvarjanju in usmerjanju znanosti in tehnološkega znanja ter pri spodbujanju lokalnih skupnosti, da so vzgajale talente, s katerimi so se lahko uresničili veliki načrti.
Česa ne zmorejo demokratični sistemi
Edini prepričljiv argument proti aktivni industrijski politiki v 80. letih 20. stoletja (in edini sploh kadarkoli) je bil, da ZDA po 70. letih nimajo tako močne države, da bi lahko izvajale aktivno industrijsko politiko. Tako je Charles L. Schultze, nekdanji vodja svetovalcev za ekonomijo v Beli hiši, jeseni 1983 v The Brookings Review zapisal:
»Ne le da bi bilo za vlado nemogoče, da bi vnaprej izbrala zmagovito industrijsko kombinacijo, ampak bi tudi njen poskus, da bi to storila, skoraj gotovo povzročil veliko škode. Obstaja veliko nalog, ki jih lahko izpelje samo vlada – in z nenehnim prizadevanjem in budnostjo lahko te naloge naredi vsaj prehodno dobro. A ene stvari večina demokratičnih političnih sistemov – posebno pa ameriški – nikakor ne more dobro narediti, in sicer da se pravilno odločijo med partikularnimi podjetji, mesti ali regijami, da bi torej hladnokrvno določili, kateri bo imel gospodarski razcvet in kateri ne. A ravno takšne odločitve bi bilo treba sprejeti – in jih sprejeti eksplicitno – da bi industrijska politika postala več kot samo kravja kupčija, s katero se kupujejo glasovi volilcev.«
Ta argument je bil zelo prepričljiv. Vsi so nekako menili, da v ozadju prepogostih vladnih odločitev ni skrb za javni interes, ampak dejstvo, kot je nekoč bolj pomotoma rekla senatorka Barbara Boxer, da ima »B-2 ima veliko plačilno listo (v moji zvezni državi)«. (Plačilna lista je payroll, hotela pa je reči payload, kar pomeni uničevalni sestavni del bombe.) Za preveč agencij, ki vodijo in usmerjajo gospodarski razvoj, se zdi, da so pod vplivom investitorjev, direktorjev ali oligopolov vseh vrst. Preveč stavb iz stekla in jekla na ulici K (kjer so v Washingtonu industrijski lobiji) so financirali s preveč interesnimi skupinami in v njih je preveč nekdanjih kongresnikov in njihovih pomočnikov. Kako bi bila lahko katerakoli tehnokratska analiza stroškov in koristi v javnem interesu drugačna kot lažna?
Kako dokazati, da se je Schultze motil
Vendarle pa imajo ZDA tri pomembne razloge za industrijsko politiko. Prvi je grozeča katastrofa globalnega segrevanja, ki zahteva veliko večje ukrepe, h katerim sicer ustrezno poziva Al Gore že skoraj pol stoletja. Drugi je nujnost, da se ameriško gospodarstvo preusmeri z obalnih financ in plutokracije k blagostanju srednjega in delavskega razreda cele nacije. In tretji je, da je kitajski predsednik Xi Jinping oznanil »neomejeno« partnerstvo z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ravno preden je ta začel svojo velikopotezno agresijo na Ukrajino. Od takrat je postalo jasno, da smo prešli v zgodovinsko geopolitično in geoekonomsko tranzicijo, v kateri, kot je zapisal Adam Smith v Bogastvu narodov, »je obramba … veliko pomembnejša kot razkošje«.
Zaradi teh razlogov danes najpomembnejše ekonomsko-politično vprašanje ZDA ni, ali naj nadaljujemo industrijsko politiko. Nimamo namreč izbire. Vprašanje je torej naslednje: Kaj lahko naredimo, da dokažemo, da se je Schultze motil?
©Project Syndicate
J. Bradford DeLong, profesor ekonomije na University of California v Berkeleyju, je bil pomočnik finančnega ministra ZDA v času Clintonove administracije.
