Ko se je nekega dne med delom v bolnišnici Al Aksa v Deir al Balahu odpravil v bližnje taborišče Bureidž, je v njegovi bližini razneslo izraelsko raketo. Šrapnel ga je zadel v nogo, ki so mu jo morali zaradi zapletov, povezanih z diabetesom, na koncu amputirati.

Več članov njegove družine ni imelo take »sreče«. V napadu so bili ubiti. Tako kot drugi je tudi Al Sajdani dobil protezo. Potem ko se je nanjo privadil, je spet hotel v bolnišnico na delo. »Medicina je v bistvu humanitarni in ne storitveni poklic. Pomagaš svoji družini, sosedom in drugim, zato se je težko ustaviti. To je tisto, kar me motivira, da nadaljujem ne glede na vse,« je dejal Al Sajdani. Čeprav ga nošenje proteze utrudi in si pri hoji v bolnišnici pomaga s hoduljo, enako zavzeto skrbi za paciente kot prej.

Tik preden je v Gazi začela veljati prekinitev spopadov, je razlagal, da ne more kar pustiti službe v bolnišnici, posebno zato, ker je pediater, saj otroci med vojno potrebujejo še posebno nego. »Vrnitev v bolnišnico mi je povrnila željo, da bi se oklenil življenja – in nadaljeval svoje delo ne glede na okoliščine,« je povedal Kaled Al Sajdani.