Ženske uporniške pop himne

Verjetno najpomembnejša ali celo prelomna popularna skladba o ženskih pravicah je sicer delo temnopoltega zvezdnika Otisa Reddinga, ki je s pesmijo že leta 1965 osvojil lestvice. Dve leti kasneje je Aretha Franklin (1942–2018) skladbo prepesnila in Respect (Spoštovanje) je dobila neverjetne dimenzije. Poenostavljeno: samozavestna ženska, partnerica je prepričana, da daje svojemu moškemu vse, kar si želi, da mu ne dela nobene krivice, hkrati pa zahteva njegovo spoštovanje oziroma pozornost. Erotičen pridih dajejo skladbi vokali v ozadju, ki ponavljajo »sock it to me« (po naše recimo »daj mi ga«). Franklinova je kasneje večkrat poudarjala, da ni šlo za poziv k spolnemu odnosu, temveč za klišejski izraz, a je to kmalu postalo vseeno. Skladba je namreč postala himna boja za ženske pravice, malo ploščo pa so prodali v večmilijonski nakladi. Nepozabna Aretha Franklin je bila tudi borka za državljanske pravice, pela je na pogrebu Martina Luthra Kinga in bila kot prva ženska sprejeta v dvorano slavnih rokenrola.

Med tako imenovane feministične himne štejejo tudi veliko uspešnico You Don't Own Me (Nisem tvoja last), ki jo je pela ameriška popevkarica Lesley Gore (1946–2015). Besedilo je za svoje čase pogumno, skoraj prelomno: »Nisem tvoja last, / ne govori, da ne morem iti z drugimi fanti, / ne govori mi, kaj naj naredim, / in ne govori mi, kaj lahko rečem.« Skladba, ki se še vedno, celo vse več, prepeva na različnih pohodih in zborovanjih, je dosegla veliko število priredb. Peli so jo tudi Dusty Springfield, Joan Jett in Klaus Nomi.

»Če se rodiš kot ženska / si rojena, da te boli, / rojena, da te pohodijo, da ti lažejo, te goljufajo, / te imajo za smet,« je pela Sandy Posey (1944–2024) in dosegla 12. mesto ameriške lestvice, visoko je bila v Avstraliji in Angliji, bila je nominirana za dva grammyja, a se kljub eksplicitnosti besedila ni takoj vtisnila v uporniška ženska srca. Vendar je imela neverjeten vpliv. Prodali so več kot milijon plošč, verzijo skladbe so posneli mnogi avtorji. Predvsem pa je, potem ko je poslušala besedilo, svojo skladbo o temi zatiranja žensk posnela Helen Reddy.

Pesem sta napisala avstralska glasbenika Ray Burton in Helen Reddy, ki je skladbo tudi zapela. Prva verzija je izšla na njenem prvem albumu in hkrati jo je bilo mogoče slišati v filmu Stand Up and Be Counted iz leta 1972. Nova verzija iz maja 1972 je osvojila ameriško lestvico in postala večna feministična himna. Kot smo zapisali, je skladbo navdihnilo besedilo že omenjene Born A Woman, čeprav je I Am Woman bolj uporniška: »Ženska sem in slišiš me rjoveti, / v številkah, ki so prevelike, da bi jih prezrli / in vem preveč, da bi se vrnila nazaj in se pretvarjala.«

Na prvi pogled feministična skladba je celo bolj kot ženska himna postala budnica LGBT. Disko pevka Gloria Gaynor (1943) je v orjaški uspešnici zavrnila moškega, ki jo je razočaral, in zapela: »Obrni se, / nisi več dobrodošel … / preživela bom …« In seveda jasno povedala, da lahko ženska preživi tudi brez moškega. Skladba je doživela mnogo izvedb in interpretacij, poleg tega je v času epidemije aidsa v začetku leta 1980 osvojila vse lestvice. Pravijo, da so v vseh letih prodali kar 14 milijonov plošč, Gaynorjeva pa je postala gejevska ikona.

Ena najbolj prodajanih avtorskih skladb country pevke Dolly Parton je povezana s komedijo 9 to 5, kjer z Jane Fonda in Lily Tomlin igrajo pisarniške uslužbenke, ki jim v službi »mori« neumen in vase zagledan pravi moški. Skoraj socialistično himno pisarniških delavk – v skladbi se sliši pisalni stroj – so preigravali mnogi, uporabljali so jo tudi politiki, in to kljub temu, da so Partonovo neuspešno tožili zaradi avtorstva. »Gre za igro bogataša, ne glede na to, kako ji rečejo. / Svoje življenje preživite tako, da njegovo denarnico polnite z denarjem.«

»Dekleta se hočejo zabavati« je plesna novovalovska skladba, ki v svojem bistvu ponuja mnogo več kot zgolj plesno zabavo. Spremlja jo značilen in zelo popularen video. Skladbo je že leta 1979 napisal ameriški roker Robert Hazard in jo neuspešno izvajal z različnimi zasedbami, potem pa jo je v roke dobila Cyndi Lauper. Pesem je preuredila in jo potem izdala na debitantski plošči She's So Unusual iz leta 1983. Nastala je skladba, ki se je prodala v milijonih. Leta 1994 je pevka posnela še lahkotnejšo verzijo skladbe.

Sodobna feministična, skoraj rockerska skladba, ki sta jo napisala Annie Lennox in David A. Stewart, je bila tako na albumu Be Yourself Tonight skupine Eurythmics, kot na albumu Arethe Franklin Who's Zoomin' Who? Himnična rock muzika in besedilo skladbe ne dovolita več nobenega dvoma o ženski enakosti, so pa kritiki celo bolj kot feminizem in enakost spolov izpostavljali talent takrat zelo popularne Annie Lennox, ki se je tako dobro znašla v duetu z eno najboljših pevk vseh časov, Aretho Franklin.

Bolj ciničnega besedila med tako imenovanimi feminističnimi himnami ne boste zlahka našli. V prvi večji uspešnici pank skupine No Doubt pevka in tekstopiska Gwen Stefani (1969) razlaga, da je zgolj dekle, da je nemočna, da je naivna in da se mora držati pravil, ki jih zapoveduje okolica. Ko so Gwen Stefani vprašali, kaj je hotela povedati z besedilom, je odgovorila, da moraš biti idiot, da ne razumeš njenega sarkazma. Zanimivo, šlo je za njen prvi samostojni tekst za skupino in še video se dogaja na moškem in ženskem stranišču.

Ameriška pevka Madonna je ena najpomembnejših feminističnih pop figur sodobnega sveta in jasno je, da so mnoga njena besedila prelomna. Svetovni splet poudarja tretjo malo ploščo z albuma Music, What It Feels Like for a Girl. Gre za besedilo o omejitvah in pričakovanjih žensk v družbi, portret ženske, ki krmari v svetu dvojnih meril in patriarhalnih norm, kjer je vsak njen korak pod drobnogledom in presojo. »Misliš, da je biti dekle ponižujoče, / toda na skrivaj bi rad vedel, kako je, kajne?« provocira Madonna.