Na tržnici je jesen –
ni več pametno kupovati paradižnikov.
Na zunaj so še lepi,
nekateri brezhibno zaobljeni in rdeči, redke sorte
pokvečene, individualne, kot človeški možgani, pokriti z rdečim
povoščenim prtom –
Znotraj so zanič. Črni, plesnivi –
ne moreš ugrizniti vanje brez bojazni.
Tu pa tam med pokvarjenimi sadež,
še nedotaknjen, obran, preden se je začel propad.
Namesto paradižnikov pridelki, ki jih nihče zares noče.
Buče, ogromno buč.
Bučevke, na vrvicah posušeni čiliji, kite česna.
Rokodelci spletajo mrtve rože v vence;
okoli posušene sivke zavežejo koščke pisane preje.
In ljudje še nekaj časa kupujejo te reči,
kakor bi mislili, da bodo kmetje poskrbeli, da se
stvari povrnejo v normalno stanje:
vitice bodo znova rodile nove grahke,
prve nežne solatke, tako nebogljene, ranljive, bodo
pokukale iz prsti.
Namesto tega se znoči hitreje.
In deževje je obilnejše, nosi
težo mrtvega listja.
Ob mraku, zdaj, visi v zraku grožnja, temna slutnja.
In ljudje to tudi občutijo, letnemu času so nadeli ime
žetev, tako vsaj vidijo stvari s svetlejše plati.
Bučevke gnijejo na tleh, sladkega modrega grozdja ni več.
Nekaj korenov, morda, toda tla so zdaj tako zbita, da kmetje mislijo,
da jih ni več vredno izkopavati. Čemu?
Da bi stali pod tankim dežnikom na tržnici, v dežju, v mrazu,
kupcev pa tako ni več?
In potem pride zmrzal; žetev ni več vprašanje.
Začne snežiti; pretvarjanje, da je še kaj živo, se konča.
Zemlja je zdaj pobeljena; polja se svetlikajo, ko vzide luna.
Sedim v spalnici ob oknu, gledam, kako sneži.
Zemlja je kot zrcalo:
spokojnost se dotika spokojnosti, ravnodušnost se dotika
ravnodušnosti.
Kar živi, živi pod zemljo.
Kar umre, umre brez boja.
