Vprašanje ni akademsko. Ko politika govori o »produktivnem gospodarstvu«, davčni razbremenitvi »najproduktivnejših strokovnjakov« in desettisočih zaposlenih, ki naj bi se iz javnega sektorja preselili v gospodarstvo, že uporablja predstavo o produktivnem in neproduktivnem delu ter s tem določa, kdo naj bi ustvarjal in kdo predvsem trošil.
Adam Smith je razlikovanje postavil ostro. Produktivno delo se po njegovem mnenju uteleša v vrednosti predmeta, ki ostane po opravljenem delu in ga je mogoče prodati; značilni primer je delavec v manufakturi. Storitev osebnega služabnika pa izgine, ko je opravljena. Med neproduktivne dejavnosti je Smith uvrstil tudi državne uradnike, vojsko, pravnike, zdravnike in druge izvajalce storitev. S tem ni trdil, da njihovo delo ni koristno. Spraševal se je, katero delo neposredno povečuje kapital, ki ga je nato mogoče ponovno vložiti v proizvodnjo. Če bi njegovo razlikovanje brez sprememb prenesli v današnji čas, bi dobili nenavaden rezultat. Delavec, ki izdela medicinsko napravo, bi bil produktiven, kirurg, ki z njo operira, pa ne. Gradbeni delavec, ki zgradi šolo, bi ustvarjal bogastvo, učitelj, ki v njej izobražuje prihodnje inženirje, zdravnike in podjetnike, pa bi ga porabljal. To ni dokaz, da se je Smith motil. Postavljal je vprašanje gospodarstvu 18. stoletja. Napaka nastane, če njegovo razlikovanje spremenimo v današnjo enačbo: gospodarstvo ustvarja, država porablja.