»Slovo je bilo posledica dušebrižniškega razpravljanja o nečem, kar si ni zaslužilo pozornosti javnosti. Sicer pa tako kot Edith Piaf ne obžalujem ničesar,« se je v pogovoru za naš časnik na nedavni in nenadni konec 45-letne kariere na TV Slovenija ozrl Andrej Stare, zdravnik in komentator, ki je s svojim čustvenim doživljanjem športa, kleno slovenščino in odkritim izražanjem mnenja tudi na račun sodnikov »barabinov« popestril številne prenose smučarskih skokov, hokeja, atletike, nogometa in še katerega športa.
Nepozabni kiksi
Sodeč po internetu je med slovenskimi komentatorji prav Stare poskrbel za največ zapomnljivih citatov, slikovitih primerjav in simpatičnih pomot. Denimo: »Danes ne bom ocenjeval zelo slabih sodnikov.« Ali pa: »Priložnost, udarec in 1:0! Ne, ne, ofsajd, ne bo gola. Ofsajd, je pokazal stranski sodnik. Poglejmo še enkrat … A, ne, žoga mimo gola, joj, joj. Pa imam čisto nova očala.« Pa tole (ob preigravanju Ronalda): »Položil ga je na hrbet kot dojenčka na nočno posodico.« In še: »In Grk kotom.« Ter za konec: »Do konca je še točno približno pet minut.«
Najbolj je seveda odmevala pomota, ko se mu je zareklo pri branju športnih poročil v osrednjem TV-dnevniku in je tekmovanje v hitrostnem drsanju prekrstil v svetovno prvenstvo v hitrostnem – drkanju. »Po tem lapsusu mi je znani slavist dr. Jože Toporišič celo napisal pismo, da sem pravzaprav uporabil pravilen star slovenski izraz, saj je že Valvazor menda pisal, da je bloški smučar uporabljal drkalni in ne drsalni korak. Še lapsus se je torej izkazal kot pravilen. Pri taki količini izgovorjenih besed seveda prihaja do napak. Nobene napake nisem naredil namenoma, sem pa tedaj rekel, da plačam dva tedna počitnic vsakomur, ki najde kak boljši štos,« razkriva sogovornik.
Zvezdniško slovo
Tako za štose kot za njegovo strokovno komentiranje bomo odslej prikrajšani, saj so vodilni na nacionalni TV po očitkih o zapletajočem jeziku med enim od prenosov pokazali nenavadno strogost do napak in mu dovolili le še zadnji prenos na poletih v Planici. Tam je ob Petru Prevcu tudi sam doživel nepozabno in edinstveno slovo.
»Prvič mi je šlo na jok že, ko sem prispel na prenos in so mi na sestanku v našem TV-kontejnerju kolegi dali darilo in se zahvalili. Drugič sem imel cmok v grlu, ko sva se z Jelkom Grosom poslovila po profesionalno opravljenem prenosu, med katerim me je obiskal tudi oče Prevc. Največje presenečenje pa je bilo, ko me je generalni sekretar planiškega tekmovanja odpeljal na veliki oder, kjer je bil moj najljubši glasbenik Pero Lovšin, pred odrom pa sedem, osem tisoč ljudi, ki so vzklikali moje ime. Ko sem prišel k sebi, sta sledila podpisovanje in delanje selfijev, kar je trajalo uro in pol. Tega si res nisem predstavljal in ne vem, ali je imel kje kak športni novinar tak zaključek. Sem si rekel, Stare, nekaj si pa res naredil. Še zdajle mi gre malo na jok,« priznava sogovornik, ki se zdaj posveča svojemu osnovnemu poklicu zdravnika.
Zdravnik zaradi ljubezni
»Sprva sem hotel biti geolog, a sem se zaljubil v sošolko, ki je šla na medicino, pa sem šel še sam. V medicini sem oddelal že 40 let. Uživam v tem delu. Ljudi je treba razumeti. Ko s pacientom vzpostaviš neposreden stik in mu pokažeš, da te zanima njegovo stanje in napredek, si uspel in imaš veliko več možnosti, da človeku pomagaš. Zdaj sem v redni službi kot strokovni direktor zdravilišča v Life Classu v Portorožu, prej sem bil v zdravilišču Topolšica, še prej na Dobrni štiri leta strokovni direktor negovalnega oddelka, trinajst let sem bil zdravnik tudi v nogometu. Še vedno imam krasno delo in izvrstno ekipo, tako da me ne moti niti vožnja, ki jo opravim skoraj vsak dan, le dvakrat na teden prespim v Portorožu. Avta sicer ne maram voziti, iz Ljubljane grem že ob petih zjutraj in potem pogosto vozim v koloni tovornjakov, v sezoni se 135 kilometrov lahko zavleče tudi na tri ure,« opisuje svojo predanost zdravniškemu poklicu.
Njegova druga velika ljubezen je bilo komentatorstvo, ki ga je rad povezoval s še eno svojo veliko strastjo – statistiko. »Rad imam red in ni mi težko spremljati in urejati podatkov. Iz teh podatkov sem skušal dobiti nadgradnjo za svoje delo in to bom počel tudi po slovesu od komentatorstva. S statistiko sem se začel ukvarjati, ko še ni bilo računalnikov in sem podatke našel med prebiranjem tujih časopisov. Danes je marsikaj na računalniku in spletu, a je tam tudi veliko netočnosti in laži, zato se ne gre opirati le na google in elektroniko, ampak je bolje imeti lastno bazo podatkov. Nekaj jih imam v pisni obliki, nekaj v računalniku, nekaj pa v glavi. Ta kombinacija pomaga, da ponudiš kaj novega v vsakem prenosu. Da si dober komentator, moraš imeti podobno kot vrhunski športnik tudi talent ter neko strast in odnos do športa in gledalcev,« ugotavlja 68-letni Ljubljančan, ki je razvil čisto svojstven komentatorski slog.
Nasveti kolegom
»Vedno sem rad izrazil svoje mnenje in dodal osebno noto. Slovenci smo zelo introvertirani, pogosto si ne upamo povedati, kar mislimo, ker nam je malo nerodno in ker so mnogi vzgojno ali versko zavrti. Sam sem vedno povedal, kar sem mislil, in odprl dušo ljudem, ki so enako mislili. To je moj največji prispevek in nadgradnja reporterskega dela. Vedno sem tudi skušal dogodku dati takšno težo, kot si jo zasluži. Ni vsaka prvoligaška tekma enako kot finale svetovnega prvenstva v nogometu. Nekaterim mlajšim kolegom sem svetoval, naj ne vpijejo že v prvi minuti, če kdo strelja na gol. Naj raje počakajo, da se kaj zgodi. Predvsem pa naj ne napovedujejo, kaj se bo zgodilo, to je največja neumnost,« svetuje Stare, ki je med komentatorji izstopal tudi z znanjem slovenskega jezika.
»Imel sem odlične učitelje, predvsem profesorico Kuclerjevo na Šubičevi gimnaziji. Imel sem le trojko, a sem spoštoval njeno ljubezen do jezika. Ni mi bilo všeč, da smo bili prisiljeni brati domače branje, imam pa rad slovenski jezik in ga obožujem. Tudi kolege sem spodbujal k lepemu jeziku. Mojemu velikemu prijatelju Jelku, s katerim sva 23 let delala skupaj, sem nekoč kar na mizo napisal, naj uporablja dvojino. Tudi kot zdravnik opozarjam sodelavce, da pri pisanju poročil uporabljajo slovenske izraze,« poudarja upokojeni komentator, ki med svojimi zgledi našteje več mojstrov mikrofona iz časov Jugoslavije. »Ko sem prišel na TV, je bil odgovorni urednik Marko Rožman, zadržan, a odličen človek, s katerim sva postala dobra prijatelja in sva začela skupaj prenašati atletiko. Tudi Dragan Nikitović je bil moj dober prijatelj in mi je ob napadu vojske na Slovenijo leta 1991 prvi ponudil pomoč. Ker je bil proti Miloševiću, so ga kasneje degradirali in je potem živel v leseni hiški ob Savi in lovil ribe. Tudi Mladen Delić, Vladan Stojaković in Božo Sušec so bili pravi gospodje, ki so imeli radi šport in bili cenjeni v svojem okolju, ki je bilo precej drugačno kot naše. Kasneje sem ob Jelku dobro sodeloval in postal prijatelj tudi s Petrom Kavčičem, s katerim žal ne bom zaključil reportersko-atletske kariere na olimpijadi v Parizu. Dobro sodelovanje in spoštovanje je formula za uspeh v tem poslu, ki ni tako enostaven, kot je videti. Ne moreš kar sesti za mikrofon in trobezljati, ampak je treba vsako besedo premisliti ter biti inovativen in zabaven.«
Novi izzivi
S športom je bil tako in drugače povezan vse svoje življenje. »Aktivno se s športom nisem ukvarjal tako uspešno kot moja bivša žena, ki je bila 18-krat slovenska in petkrat jugoslovanska prvakinja v atletiki. Igral sem košarko, pri 12 letih nogomet pri Olimpiji, končal pa kot rekreativec in še vedno pretečem po osem do deset kilometrov na dan. Kot oče sem spremljal sina Urbana, ki je bil vrhunski dirkač v kartingu, sicer pa je magister strojništva in vodja proizvodnje v steklarni. Kot zdravnik v nogometnem klubu sem videl tudi, kaj se dogaja v zakulisju in za vrati slačilnice, kjer se marsikaj reče. Tudi zato znam spoštovati intimnost in zasebnost, nekateri brez takega čuta pa so marsikaj nosili v rumene medije in povzročali težave. Kar se dogaja za vrati garderob in družine, ne sodi v medije, tega sem se vedno držal, žal pa mnogi postanejo senzacionalisti tudi zaradi vpliva urednikov,« meni Andrej Stare, ki si je po slovesu najprej privoščil oddih na Kanarskih otokih, tudi v prihodnje pa mu ne bo dolgčas.
»Imel bom nekaj več časa, a ne prav veliko, saj ostajam v redni službi kot zdravnik. Rad bi uresničil svojo željo, da obiščem goro Rushmore v Južni Dakoti, Velikonočne otoke, Cookove otoke, Sveti Martin in Bahame. Nagovarjajo me tudi k pisanju knjige spominov, a se še nisem odločil, zanimanje za sodelovanje je tudi pri komercialnih televizijah,« nam razkrije.
Kmalu pa ga čaka še ena prijetna aktivnost – ukvarjanje z vnukom Galom, za katerega je srečno novico o rojstvu pričakoval ravno med našim pogovorom.
