Iz vladnega ruskega letala so izstopali drug za drugim, domala vsi do nedavna še v priporih ali zaporih po drugih državah. Bili so veselih obrazov. Vsaj tako se je zdelo. Ali pa bi bilo nemara bolje reči – obrazov z grimaso »razbremenjenosti«. Pričakal jih je ruski predsednik Vladimir Putin, sam bolj resnega videza, toda vidno zadovoljen. Tam je bila še častna straža, po tleh rdeča preproga. In šopki rož. V tem cirkusu dva otroška, bržkone še najbolj zadržana obraza – devetletnega dečka in trinajstletne deklice. To je njuna zgodba, vsaj kakor nam jo je uspelo rekonstruirati do njunega odhoda iz Slovenije.

Česa takšnega si otroka še pred nekaj urami nista niti predstavljala. Sicer pa, kot zdaj vemo, nista vedela niti tega, da sta njuna mama in oče, uradno zakonca Ludwig Gisch in Maria Rosa Mayer Munos (pravi imeni: Artjom Viktorovič Dulcev in Ana Valerevna Dulceva), v resnici »ilegalca«, globoko prikrita ruska vohuna, ki sta imela pomembno vlogo v razpredeni tajni mreži te države.

Otroka sta, kot so nam povedali nekateri viri, hodila v mednarodni oddelek Osnovne šole dr. Danile Kumar v Ljubljani, obiskovala prostočasne dejavnosti v Ljubljani in Kranju, na splošno – vsaj do aretacije staršev – sta imela dokaj običajno otroško življenje. V Slovenijo se je sicer družina priselila pred časom, leta 2017 menda. Kot Argentinci. Otroka nista niti slutila, da sta Rusa, kar so jima starši povedali šele na letalu na poti v Moskvo. Ne govorita besedice tega jezika. Njun prvi jezik je španščina, drugi angleščina. Trenutno znata več slovensko kot rusko. Še mama sama je lovila besede, ko je stopila z letala. Tako dolgo je minilo, odkar je ta jezik zares uporabljala.

Tistega usodnega decembra je le zelo ozek krog policistov in obveščevalcev vedel, kaj se v Črnučah pripravlja. Tako tudi socialni delavci, od katerih je vselej nekdo dan in noč na voljo za pomoč v takih primerih, do zadnjega niso vedeli, s čim natančno bodo imeli opraviti.

Decembra se je vse spremenilo

Vsakdo, ki ima svoje otroke, se je ob takšnem prizoru na moskovskem letališču bržkone vprašal, kaj vse sta ta dva nič kriva otroka morala prestati v zadnjem letu in pol; kaj se je dogajalo in kako sta vse to doživljala po tem, ko sta morala starša v pripor.

Bil je 5. december 2022, ko so policisti vdrli v njuno hišo na Primožičevi ulici 35 v Črnučah. Akcija je bila skrbno pripravljena, dolgo načrtovana, saj so se morali prepričati, da ju bodo ujeli med tem, ko bosta komunicirala z Moskvo. Za to namreč nista uporabljala interneta, še manj telefon. Vdor v prostorno, oranžno, sicer pa ne posebej izstopajočo hišo je bil silovit, nenaden, skozi okna, vrata. Presenečenje je bilo popolno.

Toda to je bila neobičajna akcija še iz drugega razloga: aretirana sta bila oče in mati, povrhu vsega tujca, brez svojcev pri nas. Oba hkrati sta morala v pripor. Kaj bo medtem z otroki? V takšnih primerih, kadar so vpleteni najmlajši, je vselej obvezna prisotnost človeka s socialnim čutom, ki bo lahko v takšnem kaosu zaščitil otroka. To je lahko v redkih primerih predstavnica policije, večkrat pa je tam nekdo iz centra za socialno delo. Po pripovedovanju naših virov so se, tako kot v vseh takšnih situacijah, zelo trudili, da bi bila izkušnja za otroka kar najmanj travmatična. Mami so denimo omogočili, da se je od otrok osebno poslovila in jima s svojimi besedami dala vsaj nekaj utehe. Potem so morali narazen.

Le zelo ozek krog policistov in obveščevalcev je vedel, kaj se v Črnučah pripravlja. Tako tudi socialni delavci, od katerih je vselej nekdo dan in noč na voljo za pomoč v takih primerih, do zadnjega niso vedeli, s čim natančno bodo imeli opraviti.

Nekateri mediji so poročali – izjavo pripisujejo mami – da naj bi Argentina zahtevala ločitev otrok in selitev v rejniško družino. Tega nismo mogli potrditi. Kolikor nam je znano iz pričevanj, so z argentinskega veleposlaništva vzpostavili stik, saj sta otroka navsezadnje argentinska državljana, vendar so bili zadovoljni s pojasnili iz Ljubljane.

Med vrstniki

Po naših informacijah so nastanitev našli v Mladinskem domu Malči Beličeve, kjer je na splošno za otroke dobro poskrbljeno. Tam ponujajo varstvo in stimulativno okolje, v katerem tudi v primeru takšnih stisk priskočijo na pomoč za to usposobljeni strokovnjaki. Ker sta bila v Ljubljani, sta lahko nadaljevala šolanje in nekako ostala vsaj v nekem smislu v krogu ljudi, ki so ju poznali.

O podrobnostih primera nihče ne sme govoriti. Lahko pa si predstavljamo, da začetek tega drugačnega življenja ni minil brez solza in težkih večerov. Naj so bili ob njiju še takšni strokovnjaki, brez staršev ni lahko.

Da so si mnogi prizadevali, da bi bilo za deklico in dečka čim bolje poskrbljeno, navsezadnje kažejo tudi besede matere Ane, ko je kmalu po prihodu v Rusijo dejala, da so jima pazniki dovolili srečanja z otrokoma, pomagala sta jima pri domačih nalogah in pripravah na tekmovanja.

Slovenija pravico do stika med starši in otroki postavlja zelo visoko in je del človekove pravice do družinskega življenja. Temu sledijo sodišča, ki omogočijo, da starši ne glede na težavnost okoliščin govorijo z otroki, se z njimi srečujejo. Izjeme so običajno povezane z nasiljem v družini, česar tukaj seveda ni bilo. Omogočili so jima, da sta se vsaj enkrat tedensko srečala z otroki, prav tako so bili v stiku virtualno.

Otroka so naši sogovorniki opisali kot umirjena, igriva, bistra. Posebej jima je šla dobro od rok matematika, tudi angleščina, čeprav pri slednji nista posebej izstopala. Starša sta bila skrbna. Pripravljena sta bila voziti otroka tudi iz Ljubljane v Kranj na dejavnost. Tam sta namreč obiskovala program za razvoj sposobnosti in spretnosti otrok Brainobrain, ker v Ljubljani ni bilo ustreznega termina. Včasih ju je pripeljal oče, največkrat mama. Tudi starša sta delovala prijazno, nekateri pravijo, da celo zelo prijetno, predvsem pa skrbno.

Poskrbela sta, da so bili vsi računi redno plačani, tudi za takšne izvenšolske dejavnosti. Zanimivo je, da sta za program Brainobrain v začetku plačala celoletno šolnino, ko sta otroka naslednje leto nadaljevala, pa samo polletno. Kot bi vedela, da se utegne zgoditi kaj nepredvidljivega ...

Pridna in delovna

Otroka sta bila tudi pridna in delovna. Zdaj vemo, da sta ju vzgajala v katoliškem duhu, kot Argentinca. V Argentino so odhajali na počitnice in ko so tukaj, v Sloveniji, z vrstniki praznovali rojstni dan, so radi prinesli pinjato (to je okrašen predmet, ovit – ponavadi – s sladkarijami). Gre za običaj, značilen za Južno Ameriko. Slavljenec oziroma slavljenka nato z zavezanimi očmi veselo tolče po pinjati, medtem ko okoli letijo sladkarije, s katerimi se otroci potem sladkajo.

Zdi se, da je družina v Sloveniji načrtovala ostati dalj časa. Ko so v nekem primeru mamo vprašali, ali želi, da z otroki govorijo tudi slovensko, v smislu, ali imajo namen tukaj živeti, je navdušeno pritrdila.

Rdeča nit vsega dogajanja je tudi to, da so bili ljudje presenečeni, ko se je razvedelo, da sta bila Ludwig in Maria, kot so ju poznali, v resnici vohuna. V Črnučah se menda nista ravno silila v pogovore s sosedi, tisti, ki so ju spoznali, pa najprej niso verjeli, da je kaj takega mogoče, in so vse skupaj pripisovali novinarskim čenčam.

V resnici sta bila »ilegalca«. Tak naziv imajo agenti z globoko prikrito resnično identiteto, ki živijo navidezno običajno življenje. Zdi se, da nista bila posebej aktivna od samega začetka prihoda v Slovenijo. Nekateri ugibajo, da so njune usluge potrebovali šele po tem, ko so iz zahodih držav po poročanju medijev izgnali 200 ruskih vohunov. Takrat so se ruske tajne službe začele bolj zanašati na druge mreže. To sicer ne pomeni, da so jih 200 nenadoma razkrinkali in stlačili na letalo; mnogi so namreč zaposleni v ruskih tajnih službah, delujejo kar na veleposlaništvih in imajo diplomatske potne liste.

Kar se tiče otrok Ane in Artjoma, če uporabimo njuni pravi imeni, sta bila prepričana, da se starša ukvarjata s trgovanjem z umetninami (nekateri poročajo, da tudi z nepremičninami in starinami). Pisarno sta imela v Ljubljani za Bežigradom na Parmovi ulici, v prostorih (novejše) poslovne stavbe Lesnina, tako da sta lahko otroka na poti v pisarno pogosto odložila v šoli, ki jima je bila ob poti. Takšna krinka je bila imenitna, saj sta zaradi posla, kot sta bržkone pojasnila tudi otrokom, odhajala na pot v tujino. Med drugim po poročanju britanskih medijev najmanj dvakrat na Škotsko v Edinburg. Prav te poti so bile najbrž usodne. V medijih je bil objavljen podatek, da so namreč Britanci slovenske kolege opozorili na njune resnične naloge. Potem se je začelo preiskovanje, ki se je končalo z aretacijo.

Kdo so »ilegalci«?

To je posebna vrsta vohunov. Rusija (in pred njo Sovjetska zveza) ima dolgo zgodovino urjenja takšnih ljudi, ki se za več let zarijejo globoko v ciljne države. Za razliko od »legalnih« vohunov, ki delujejo pod diplomatsko krinko na ruskih veleposlaništvih, nimajo imunitete pred pregonom ali očitnih povezav z Rusijo, zato jih je izjemno težko odkriti. Leta se urijo v domovini, nato zapustijo Rusijo in morajo opustiti vse stike z družinskimi člani, ker jih tako navidezno nič ne veže na Rusijo.

Redni stiki

Nekateri mediji so poročali – izjavo pripisujejo mami – da naj bi Argentina zahtevala ločitev otrok in selitev v rejniško družino. Tega naši viri niso mogli potrditi. Kolikor nam je znano iz pričevanj, so z argentinskega veleposlaništva sicer vzpostavili stik, saj sta otroka navsezadnje argentinska državljana, vendar so bili zadovoljni s pojasnili iz Ljubljane in tudi s skrbjo za dobrobit otrok. Rojena sta bila v Argentini, tako da jima že po tej plati pripada to državljanstvo, manj je znano, kako sta ga dobila oče in mama. Prav tako se še ne ve, ali jima ga bodo zdaj odvzeli, kar je zelo verjetno. Na vprašanji, ali je iz Argentine prišla kakšna takšna zahteva, ali morda iz kakšne druge države, od slovenskih oblasti nismo dobili odgovora, saj so se glede primera zavili v molk.

Kot zelo uspešno lahko označimo tudi skrivanje identitete otrok. To je bilo ključno. Ne samo s strani uradnih institucij, pač pa tudi ljudi, ki so zgodbo prepoznali, jo poznali. O tem niso pisali po družbenih omrežjih ali na široko razlagali okoli. Tako je bilo otrokoma bržkone precej lažje.

Tudi zadnje dni dogajanja lahko posredno rekonstruiramo. Starša sta bila v času pripora med drugim v stiku z uslužbencem obveščevalne službe SVR, ki je, kot kaže, prisoten na ruski ambasadi, in sta imela bržkone informacijo, da je Rusija zainteresirana za rešitev njunega položaja. Grozila jima je osemletna zaporna kazen. Prav onadva sta bila nato del pomembnega dogovora, največjega po koncu hladne vojne, med zahodnimi državami in Rusijo, v okviru katerega so izmenjali zapornike. Na sodišču sta priznala krivdo in tako odprla možnost za izmenjavo.

V priporu sta Dulceva sicer preživela skoraj 20 mesecev.

Otroci so samo otroci

O vsem tem zakulisju otroka nista vedela nič, da gredo v Moskvo, so jima povedali šele na poti. Vedela pa sta, da bodo najbrž kmalu odpotovali – skupaj s staršema. Kot se zdi, so jima nato na letalu v Ankari povedali, da so v resnici Rusi in da se starša pravzaprav vračata v domovino; ko so leteli nad Moskvo, sta jima oče in mati povedala, da je to njun novi dom.

Kot rečeno, starša govorita zares dobro špansko, rusko manj; mama se je pri odgovorih na novinarska vprašanja drugi dan po prihodu lovila, kar je bilo opaziti na posnetku ruske televizije. Iz izjav je bilo razbrati, da sta zadovoljna s tem, kako je bilo v takšnih zahtevnih okoliščinah v Sloveniji poskrbljeno za otroka in stike. Tako je tudi prav. Veliko ljudi je vpleteno v takšne zgodbe in otroci so pri vsem tem samo otroci, naj so od bogsigavedi kod že. V tem smislu morda ne bi bilo nič narobe, če bi ruski predsednik Putin tisti najbogatejši šopek rož, ki ga je prinesel na moskovsko letališče, dal tudi vsem tistim pri nas, ki so poskrbeli, da je bilo v težkih okoliščinah vse kar najmanj travmatično za dva najbolj ranljiva v tej zgodbi.

Za njiju se zdaj začenja povsem drugačno poglavje. Otroci so sila prilagodljivi in najbrž ne bo težko. In končno so vsi štirje spet skupaj. Deklica je menda izjavila, da bi takrat, ko bo odrasla, rada bila vohunka, toda upravičeno se lahko ob tem namuznemo in si mislimo, da je pri trinajstih še precej premlada za takšno odločitev. Otroka sta imela zdaj tudi priložnost spoznati svojo pravo družino, pravi babici.

Septembra gresta nazaj v šolske klopi – ne za Bežigradom, pač pa v neko drugo šolo nekje v Rusiji. 

Pogajanja in izmenjava

Ruska vohuna sta bila del največje izmenjave po koncu hladne vojne. Pogajanja niso bila enostavna, aretacija v Ljubljani pa je pravzaprav odprla možnost, da do izmenjave pride.

Zadnje mesece so potekala intenzivna pogajanja. Ruska stran je sicer nekaj ponudb zavrnila in dala vedeti, da bi v kakršni koli izmenjavi rada videla predvsem Vadima Krasikova, ki je bil v Nemčiji obsojen zaradi umora. Nemčija temu najprej ni bila naklonjena.

Med potovanjem nemškega kanclerja Olafa Scholza v Washington februarja letos sta se nemška in ameriška vlada začeli ukvarjati s pogajanji o končnem sporazumu, ki bi, kar je bilo v interesu zahodnih držav, vključeval izpustitev ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega.

Med münchensko varnostno konferenco so se Američani ločeno srečali s Scholzem in slovenskim premierjem Robertom Golobom, da bi zasebno razpravljali o pogajanjih. Po smrti Navalnega se je predlog zahodnih držav spremenil in vključeval druge zapornike.

Ameriški predsednik Joe Biden je 21. julija poklical slovenskega premierja, da bi zagotovil izpustitev zakoncev Dulcev.

Turčija je imela vlogo ključne posrednice – turška vlada, ki vzdržuje razmeroma tople odnose z obema stranema, je bedela nad izmenjavo ujetnikov na letališču v Ankari.

Priporočamo