Te dni bo na prodajna mesta in v spletno prodajo prek Dnevnikove spletne strani prišla druga številka magazina Dnevnika in Nedeljskega dnevnika, ki so ga ustvarjalci poimenovali DNVK. »Prva številka, ki smo jo poskusno izdali pred poletjem, je pri bralcih in oglaševalcih naletela na zelo dober odziv, zato smo se odločili, da magazin poslej izdajamo kvartalno,« pravita vodja projekta in urednik izdaje, Stipe Grubišić in Antiša Korljan.
Tematsko je tudi druga številka usmerjena v danes in jutri, pri čemer se avtorji niso omejevali na domače prizorišče, temveč so pogledali daleč prek meje. Aleš Gaube tako analizira, kakšno geopolitično vlogo utegne v prihodnjih desetletjih igrati Afrika, ki ima zelo številčno in zelo mlado prebivalstvo, bogate zaloge številnih surovin prihodnosti, hkrati pa jo zahod še vedno prepogosto razume kot okolje, ki mu je treba povedati, kako naj načrtuje lastno prihodnost. V prihodnost gleda tudi prispevek Veronike Rupnik Ženko, ki se sprašuje, kakšna je demografska prihodnost Slovenije. Glede na padajočo rodnost zadnjih desetletij ni najbolj rožnata, posebej pa se utegne zaplesti čez približno dvajset let, ko se bo začela upokojevati poslednja razmeroma številčna slovenska generacija.
Otrok si izbere poklicno pot, po kateri je uspešno že stopal eden njegovih staršev? Nič lažjega, vse mu bo podarjeno, je zelo pogost komentar. A je sila napačen, pravijo čisto vsi otroci prepoznavnih staršev, s katerimi smo se pogovarjali – od Ane Kučan do Žige Daneua, Luke Pečarja Pahorja, Krisa Guština, Francija Pavšerja ali pa hrvaške režiserke Saše Broz.
Ervin Hladnik Milharčič je pripravil poglobljen in iskriv pogovor z legendarnim srbskim filmskim režiserjem Goranom Markovićem, Katja Gleščič pa je skozi pripovedovanje slovenskega strokovnjaka Roka Soczke Mandaca, ki pri podvigu sodeluje, opisala prizadevanja norveške vlade, da bi rešila »podvodni Černobil«. Gre za ostanke nacistične podmornice, ki od februarja 1945 leži na dnu morja, težava pa je v tem, da je na njenem krovu še vedno več kot 1800 jeklenk z živim srebrom, ki počasi pronica in zastruplja morje.
Turizem je na Bledu, v Bohinju ali v Portorožu nekaj običajnega – kaj pa v krajih, ki jih prej kot s turizmom povezujemo s težko industrijo? Denimo v Velenju in na Jesenicah? Bili bi presenečeni, kako priljubljeni ti mesti postajata ne le med domačimi, temveč tudi med tujimi turisti!
Športi se rojevajo in ugašajo, mi pa smo pripravili pregled, kateri športi so pred relativno kratkim prišli med nas in kateri živijo le še v spominih in muzejih. Med prve gotovo sodita padel in pickleball, tu je supanje in še kaj, med druge pa sodi skoraj povsem pozabljena hazena, ki so jo med vojnama dovolj množično igrali tudi pri nas. Aha, in ne pozabimo na nekoč sila priljubljeno vlečenje vrvi, ki je bilo celo olimpijski šport, danes pa ga je videti le še na kakšni veselici. Mimogrede, med športi resen zalet dobivajo e-športi, ki so, kot piše poznavalec Sergej Hvala, povsem primerljivi z bolj uveljavljenimi športi, le da pri e-športih glavno vlogo igrajo hitri prsti, ostro oko in bliskoviti refleksi. V te športe se že stekajo milijoni evrov in dolarjev, Kitajci pa so celo ustanovili, pozor, ministrstvo za e-športe. Že vedo, zakaj.
Ob vsem tem pa še nekaj predlogov za praznične dni – od dveh bralnih seznamov do seznama nepocukranih božičnih filmov in božičnih skladb. Ja, Umri pokončno in Čudež na 34. ulici ter Na božično noč in Belo snežinko boste iskali zaman. Si boste pa lahko zavrteli kakšno poskočnico iz zakladnice italo diska, ki ga kot zvok preteklosti in sedanjosti predstavi Borut Mehle. Aha, pa še nekaj: kako ne povsem zarjaveti in kako po možnosti vsaj del zime prekolesariti – Matej Zalar ve in poznavalsko napiše.
