Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je redni del lige narodov (sklepni turnir bo od 27. do 30. junija v Lodžu na Poljskem) končala na prvem mestu, še pomembneje pa je, da je že na prvi tekmi turnirja v Stožicah z zmago proti Argentini potrdila uvrstitev na olimpijske igre v Parizu. Veliko zaslug za to je imel tudi 28-letni Jan Kozamernik. Ljubljančan je bil v mladih letih navdušen nogometaš (bil je vratar), nato pa je zaradi najboljšega prijatelja začel trenirati odbojko. V letošnji sezoni je z italijansko ekipo Itas Trentino kot prvi slovenski odbojkar osvojil ligo prvakov, z reprezentanco pa je doslej na EP osvojil štiri kolajne: tri srebrne (2015, 2019, 2021) in eno bronasto (2023).
Reprezentančni kapetan Tine Urnaut je po zmagi nad Argentino dejal, da pot do olimpijskih iger ni bila vedno lepa in da je bilo potrebno veliko odrekanj. Kaj vas drži skupaj in vas žene naprej?
Volja, srce, takšni navijači, kot jih imamo, predvsem pa želja, da bi dokazali, da spadamo v vrh svetovne odbojke. Iz dneva v dan skušamo to dokazati in potrditi. In ni nobenega dvoma: če smo pravi, lahko dosežemo veliko. Res je, bilo je veliko odrekanj, a če želiš doseči velike stvari, drugače ne gre.
Že ob svojem prvem nastopu na evropskem prvenstvu ste s člansko reprezentanco prišli do srebra. Kako so vas takrat sprejeli starejši igralci?
Zavedal sem se, da bodo fantje od mene na igrišču nekaj pričakovali in trudil sem se, da jih ne bi razočaral. Od tam smo začeli graditi zaupanje, ni pa bilo lahko in veliko stvari je moralo iti v pravo smer. Vsakdo, ki je bil ali je v reprezentanci, ima svoje zasluge za uspehe. Tukaj ne govorim le za tiste, ki več igramo, nič manj pomembni niso tisti, ki ne igrajo prav veliko. Tudi oni živijo za to, da trenirajo, igrajo proti nam in nas na medsebojnih tekmah na treningih postavljajo v neugodne položaje. Za vse to smo jim lahko le hvaležni. Njihov trud zato skušamo nadomestiti s kolajnami in v zadnjem desetletju se jih je nabralo kar nekaj.
Zelo pomembni so bili tudi selektorji. Vse od Andree Gianija dalje ste imeli vrhunske selektorje. Morda je manjša izjema le Mark Lebedew, s katerim ste se hitro razšli pred SP v Ljubljani.
Če bi rekli, da Lebedew ni bil dober trener, bi mu delali krivico. Smo pa ugotovili, da potrebujemo trenerja, ki nam ves čas stoji za vratom in nas sili v to, da delamo, da nimamo lahkih dnevov v reprezentanci, ker samo to prinaša rezultate. Videli smo, da če se zadovoljiš le z eno stvarjo, hitro nazaduješ. Vsakdo od njih nam je nekaj dal, vsakemu od njih moramo biti hvaležni, smo pa mi tisti, ki na koncu stopimo na igrišče in pokažemo tisto, kar nam je vsakdo od njih dal.
Ali ste, ko ste začeli trenirati odbojko, verjeli, da boste nekoč zaigrali na olimpijskih igrah?
Iskreno, ne. Spomnim se, da sva bila z očetom leta 2012 v Londonu in takrat sem videl, da je to tekmovanje, na katerem si vsak športnik želi nastopiti. Ampak takrat sem bil zelo daleč od tega, niti nisem razmišljal, da bi bila to lahko ena od stvari, ki jo bom v življenju okusil. A odkar smo z reprezentanco začeli ta pohod, so to postale sanje. Sicer si o njih še nismo upali govoriti na glas, ker smo bili še zelo oddaljeni. Sistem je bil težak in tudi nekatere najboljše reprezentance se niso uvrščale na OI. Po tistem razočaranju v kvalifikacijah pred petimi leti v Berlinu smo že mislili, da je bila to za našo generacijo zadnja priložnost. Ampak večina nas je še vedno tu, vztrajamo in zadovoljni smo lahko, da se je zdaj to zgodilo.
Po tretjem mestu na lanskih kvalifikacijah v Tokiju ste svojo priložnost iskali in jo tudi našli preko lige narodov.
Morda se malce čudno sliši, a v sebi smo ves čas vedeli, da se bomo uvrstili na olimpijske igre. Osebno nisem nikoli dvomil o tem, da nam ne bi uspelo. Tudi ligo narodov smo začeli z dokaj dobrega položaja in od prvega turnirja naprej dalje je bil naš cilj, da si čim prej zagotovimo nastop na OI. Vse skupaj je bilo še toliko lepše, ker se je to zgodilo pred našimi navijači v Stožicah. Igramo dobro, energije je prava, morda celo najboljša v zadnjih letih. Prav tako smo psihično močni in vse to nam je prineslo uspeh.
Na sklepni turnir v Lodžu odhajate kot najboljša reprezentanca rednega dela lige narodov in tretja na svetovni lestvici FIVB.
Prvi cilj je bil dosežen, a je bila to šele uvodna stopnička, ki nas je pripeljala do tistih glavnih ciljev v tej sezoni. Z vsako svojo predstavo smo korak bližje temu, da lahko posežemo po kolajni v ligi narodov, ki je v svoji zbirki še nimamo. Vendar je to šele prva etapa sezone, ki je pred nami. Upam, da še nismo rekli zadnje besede.
V petek vas v četrtfinalu lige narodov spet čaka Argentina. Kaj pričakujete?
Argentina ima odlično ekipo, o čemer smo se lahko prepričali pred nekaj dnevi v Stožicah. Ima odlične posameznike, vemo, česa so sposobni, toda tudi mi imamo svojo kakovost. Skušali se jim bomo zoperstaviti na najboljši možni način in pokazati svojo najboljšo igro. To nas je do zdaj pripeljalo zelo daleč in po tem receptu moramo nadaljevati.
Z izjemo Egipta, ki bo v Parizu igral kot najboljša afriška reprezentanca, bo na olimpijskem turnirju v Parizu nastopilo prvih enajst reprezentanc s svetovne lestvice FIVB.
Že liga narodov je tekmovanje, v katerem iz kroga v krog igramo proti najvišje rangiranim reprezentancam, ki ti ne pustijo dihati, če nisi pravi. V njej smo lahko videli, kako se je vrstni red iz dneva v dan spreminjal. Že to veliko pove o tem, za kako močno tekmovanje gre. V Parizu bo vse skupaj še težje, kajti vsaka od reprezentanc, ki bo igrala na OI, bo prišla z istim ciljem – osvojiti kolajno. Toda po drugi strani vem, da bomo tja prišli dobro pripravljeni in da lahko uresničimo svoj cilj.
Kako visoko pa je postavljen cilj Slovenije v Parizu?
Tega niti ne skrivamo, a zadnjih deset let vedno ciljamo na vrh. To je tisto, o čemer se pogovarjamo vsak dan. Pred vsakim začetkom reprezentančne sezone si razjasnimo, kje smo, kaj želimo in za zdaj gre vse po načrtih. Igramo konstantno na visoki ravni, imamo šest serverjev, ki v vsakem trenutku lahko naredijo škodo nasprotnikovi ekipi, blok in obramba delujeta odlično, smo na vsaki žogi in nasprotnikom ni lahko igrati proti nam. Zavedamo pa se, da takoj ko spustimo svojo raven igre, nas nasprotniki hitro ulovijo. Zato je tako pomembna osredotočenost in biti čim bolj konstanten tudi na dolgi rok.
Čeprav je lanska klubska sezona že preteklost, moramo vseeno spregovoriti tudi o njej. S Trentinom ste osvojili ligo prvakov in ste edini slovenski odbojkar, ki se lahko pohvali s to lovoriko.
Zelo ponosen sem, da mi je to uspelo. To je želja vseh igralcev, ki igrajo v ligi prvakov, ni pa jih veliko, ki jim to tudi uspe. Že to, da prideš do priložnosti, da se ti to zgodi in da na koncu še zmagaš, je nekaj neverjetnega. Ker je zdaj reprezentančna sezona, se niti še ne zavedam dobro, kaj mi je uspelo. Dober pokazatelj, za kako veliko stvar gre, je to, da je bil moj soigralec Marko Podraščanin, ki je star 38 let in tega še ni dosegel, čeprav je pred tem nekajkrat že imel priložnosti. Šele zdaj sem videl, kako težko je priti do te lovorike.
