Ko govorimo o najuspešnejših športnikih in športnicah v zgodovini olimpijskih iger, ne moremo mimo plavalca Michaela Phelpsa. Danes 39-letni ameriški nekdanji plavalec je namreč v zgodovini tekmovanj pod petimi krogi osvojil daleč največ odličij – skupno 28, od tega kar 23 zlatih. To mu je uspelo na štirih olimpijskih igrah, in sicer leta 2004 v Atenah, leta 2008 v Pekingu, leta 2012 v Londonu in leta 2016 v Riu de Janeiru. Čeprav velja za enega najuspešnejših športnikov vseh časov, pa njegova pot do zvezd ni bila enostavna.
Brez mame Debbie
ne bi bilo uspehov
Kot pri številnih uspešnih športnikih je tudi pri Michaelu Phelpsu ključno vlogo odigrala družina. Če ne bi bilo iznajdljivosti mame Debbie, ne bi bilo njegovih izjemnih uspehov. »Pri sedmih letih je znorel, če si je zmočil obraz. Zato smo ga v vodi obrnili in ga učili hrbtnega plavanja,« se spominja. Tehniko je hitro usvojil, nato pa premagal tudi notranje boje in kmalu začel kazati izjemno nadarjenost v katerem koli položaju. Povsem drugače je bilo v šoli, kjer se nikakor ni mogel osredotočiti pri učenju. »Ena od njegovih učiteljic mi je dejala, da se nikakor ne uspe zbrati,« je dejala Debbie. Pri Michaelovih devetih letih se je posvetovala z zdravnikom, ki je po preiskavah postavil diagnozo – motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). »Za trenutek sem bila povsem potrta. A že v naslednjem sem se odločila, da to mojega sina ne bo zaznamovalo. Vedela sem, da lahko doseže, kar si zaželi, če bo le imel mojo polno podporo.«
Mama Michaela Phelpsa je imela to prednost, da je imela za seboj dve desetletji poučevanja na srednjih šolah. Poznala je načine, kako mu pomagati pri šolskih stvareh kljub njegovim težavam. »Kadar koli je Michaelu kakšna učiteljica v šoli dejala, da nečesa ne more narediti, sem jo vprašala, ali je storila kaj, da bi mu pomagala.« Ker je Michael sošolcem in sošolkam ves čas jemal šolske potrebščine, je Debbie predlagala, da sedi za svojo mizo. Ker se je ves čas pritoževal, da sovraži branje, mu je začela dajati športne strani iz časopisov ali knjige o športu. Ker je opazila, da pri matematiki ne more ostati zbran, je najela inštruktorja in mu svetovala, naj pri nalogah uporablja tematiko, ki je bila njenemu sinu blizu. »Kako hitro bi preplaval 500 metrov, če bi na sekundo premagal tri metre? Nekaj v tem stilu,« je pojasnila.
Na treningih plavanja je Debbie Michaelu pri zbranosti pomagala s tem, da ga je opominjala, kakšne posledice ima njegovo obnašanje. Ko je pri desetih letih na eni izmed tekem osvojil drugo mesto, se je namreč tako razburil, da je strgal plavalna očala in jih jezno zalučal po tleh. Ko sta se tedaj peljala domov, mu je pojasnila, da športno obnašanje šteje prav toliko kot zmagovanje. »Izmislila sva si znak, ki sem mu ga lahko pokazala s tribune. Z dlanjo sem oblikovala črko C, ki je pomenila, naj se sestavi (compose yourself, op. p.). Ko sem se nekoč razburila ob pripravljanju večerje, pa sem opazila, da mi je on pokazal znak C. Takrat sem za trenutek začutila, kaj doživlja sam.«
V bazenu je bil srečen
A to ni bila edina metoda, s katero je skrbela, da je bil njen sin osredotočen na nalogo, ki jo je v tistem trenutku opravljal. Z leti, ko je njegova ljubezen do plavanja rasla, je bila presrečna, ker je tudi zaradi njene pomoči razvil strogo samodisciplino. »Ne spomnim se, kdaj je nazadnje izpustil trening. Tudi na božični dan je bila njegova prva misel bazen. Tam je srečen,« se je spominjala leta 2007. Kljub težki situaciji mu je vedno znala prisluhniti. Ko ji je v šestem razredu osnovne šole potožil, da bi rad nehal jemati zdravila, mu je sicer s težkim srcem ugodila. Izkazalo se je, da mu zaradi tega ni bilo hudega. Tudi zaradi natrpanega urnika treningov in tekem je uspel zadržati osredotočenost.
Čeprav se nista vedno strinjala v vseh stvareh, je Michael znal ceniti vlogo, ki jo je pri njegovem uspehu odigrala mama. Po prvem osvojenem zlatem odličju na igrah leta 2004 v Atenah je nemudoma po podelitvi odšel do tribune in ji predal šopek rož ter venec, ki ga je imel na glavi. »Bila sem presrečna. Jokala sem.« Kot je še mnogokrat v naslednjih letih, saj je njen sin osvajal odličje za odličjem in podiral rekord za rekordom. Po športni upokojitvi po olimpijskih igrah leta 2016 v Riu de Janeiru se je posvetil ostalim stvarem, najbolj pa lastni fundaciji, s katero pomaga ljudem, ki se srečujejo s podobnimi težavami, kot jih je imel sam. »Pomagati ljudem v stiski je precej bolj pomembno od katerega koli športnega uspeha. Čustva, ki me prevevajo ob tem, so svetlobna leta pred tistimi ob osvojenih zlatih olimpijskih kolajnah,« pravi Michael Phelps.
