Potem ko je nekdanji vrhunski veslač in dobitnik prve slovenske kolajne na olimpijskih igrah za samostojno Slovenijo vlogo slovenskega ambasadorja olimpijske plamenice prevzel od nekdanje judoistke in zlate olimpijke iz Tokia Urške Žolnir Jugovar, je s tem pomembnim olimpijskim simbolom, ki spodbuja povezanost ljudi, prijateljstvo in ljubezen do športa, prepotoval številne kraje po Sloveniji. Pot plamenice, s katero je olimpijska druščina sicer obiskala prav vse slovenske občine, se je začela sredi aprila na tromeji Slovenije, Madžarske in Hrvaške, ob zaključku poti sredi julija pa je znamenita bakla svoje mesto našla v slovenski hiši v Parizu.

»Bilo mi je v izjemno zadovoljstvo in čast, hkrati pa tudi odgovornost. Neizmerno sem ponosen, da me je slovenski olimpijski komite izbral za ambasadorja olimpijske plamenice, s katero sem sam obiskal štirideset slovenskih krajev in se srečal z množicami ljudi. Če smo v vsakem kraju uspeli za šport navdušiti le enega otroka, sem zadovoljen in pomirjen, da smo dobro opravili svoje delo,« je zaupal Jani Klemenčič.

Šele kasneje občutil težo olimpijske kolajne

Letošnji 4. avgust bo zanj poseben dan. Tega dne bo namreč minilo 32 let od njegove osvojitve bronaste olimpijske medalje v Barceloni. V četvercu brez krmarja si jo je priveslal skupaj s soveslači Sadikom Mujkičem, Sašem Mirjaničem in Milanom Janšo, spomini na veliko slavje, ki je sledilo, pa še niso zbledeli.

»Olimpijska medalja so sanje vsakega športnika, saj jo osvojijo le najboljši. Sam sem bil zelo mlad, ko se mi je to zgodilo - pri manj kot enaindvajsetih letih, zato sem uspeh dojemal drugače, kot bi ga danes. Bil sem še preveč zelen, da bi se zavedal, kakšno težo ima olimpijska medalja,« se Klemenčič spominja nepozabnih trenutkov na svoji športni poti. Velike športne korake na svetovnih odrih je z ekipo nadaljeval tudi na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 in štiri leta kasneje na olimpijskih igrah v Sydneyu, od koder se je domov vrnil z osvojenima 4. mestoma, ter leta 2004 na olimpijskih igrah v Atenah, kjer se je z ekipo od skupnega veslanja poslovili z 9. mestom.

Vse olimpijske igre so bile zanj svojevrsten presežek in so po nečem izstopale, je jasen sogovornik: »Z vidika rezultata mi je bila seveda najljubša Barcelona, sicer pa se najraje spominjam Sydneya, ki je zame eno najljubših mest na svetu. Zaradi svoje sproščenosti so mi namreč Avstralci ljubši kot Evropejci. Tudi v Grčiji, kjer smo pričakovali kaos, je bilo super, saj so se Grki izkazali s svojo odprtostjo in prijaznostjo.«

V družbi olimpijcev so najboljše zabave

Na katere olimpijske dogodivščine pa štirikratnega olimpijca vežejo najlepši spomini? »Bivati v olimpijski vasi je bilo vselej nekaj posebnega. Ta je namreč neverjeten kraj neopisljivih občutkov in stičišče, kjer se na enem mestu sreča na tisoče ljudi z vsega sveta; različnih generacij, spolov, barv kože, ver in prepričanj. Vsi športniki imajo različne želje in potrebe, pa vendar jih med seboj povezuje ljubezen do športa,« pojasni Klemenčič in doda, da je olimpijska vas tudi prizorišče odličnih zabav.
»Športniki predano živijo za svoj olimpijski nastop, na katerega se pripravljajo štiri leta, po njem pa mnogim z ramen odpadejo težka bremena in se ob tem radi poveselijo. Najboljše zabave so vedno tam, kjer so zbrani najboljši ljudje, ki enako mislijo in imajo enake navade. Športniki smo drug drugemu blizu. Vsi govorimo isti jezik, ne poznamo verske in rasne nestrpnosti ter se ne gledamo postrani,« je še poudaril Klemenčič.

Kje pa danes visi njegova veličastna olimpijska medalja? »Nekaj časa je bilo tako dobro založena, da tudi sam nisem vedel, kje se nahaja. Na srečo sem se pred časom lotil izdelovanja ogromne vitrine, v kateri bom v prihodnje hranil vse svoje lovorike, in sem ob tem našel tudi svojo dragoceno kolajno,« je Klemenčič zaupal v smehu. Po veslaškem slovesu leta 2007 se v čoln usede le še zaradi posla. V okviru svojega podjetja namreč za različne organizacije prireja skupinska druženja na vodi, je zaupal: »Ljudi namestimo v osmerce in jih ob veslanju po Blejskem jezeru učimo pomembnosti sodelovanja, medsebojne komunikacije, pripadnosti drug drugemu in zaupanja.«

Sam svoj »kavč selektor«

Čeprav se že dolga leta spopada z revmatoidnim artritisom, zaradi česar je moral končati svojo športno pot in začeti jemati biološka zdravila, ostaja optimističen. Bolezen je sprejel kot del življenja, zato ga ta ne ovira. Že dolgo piše uspešno poslovno zgodbo v Špici, ki je eden najpriljubljenejših gostinskih lokalov na Bledu, medtem ko se v prostem času rad preizkuša v jadralstvu, triatlonu, zimskem plavanju, maratonu in bobu, še bolj kot veslanje pa ga danes navdušuje golf. Zadnja leta je ta zanj šport številka ena, čeprav prizna, da ga malce moti, ker obremenitve pri udarjanju bele žogice niso tako zelo intenzivne kot pri nekaterih drugih športih. Zato, da se preznoji, se pred igro golfa Jani najprej odpravi na polurni tek, kolesarjenje ali plavanje, sicer pa šport na zelenici v družbi svoje partnerice najraje združi s potovanji po svetu.

Na vprašanje, koliko kolajn bodo v Parizu osvojili slovenski olimpijci, Jani Klemenčič ni želel odgovoriti. »To vprašanje se mi zdi nehvaležno in na neki način nepošteno do športnikov. Verjamem namreč, da čisto vsak športnik zase ve, do kam lahko seže. Slovenci imamo peščico takih, ki lahko posežejo v sam svetovni vrh, vemo pa, da je treba biti za to vrhunsko pripravljen, pri čemer pa so za uspeh potrebni tudi ostali dejavniki. Tudi zdravje, počutje in sreča se morajo poklopiti na dan d,« je poudaril večni športni navdušenec.

Zaupal je, da poistoveti z vsemi športniki, ob nastopih Slovencev pa se prelevi tako v poznavalca balinanja kot vrhunskega odbojkarja, pri čemer je na srečo zgolj sam svoj »kavč selektor,« medtem ko mora njegovo glasno navijanje, vpitje, jok in smeh vseeno poslušati tudi njegova boljša polovica. »Spremljam vse športe in verjetno ni bolj strastnega navijača od mene. Slovenci se bomo morali počasi navaditi, da smo v športu kralji, a nam te samozavesti za zdaj še primanjkuje,« je sklenil Jani Klemenčič. V Parizu se bo mudil teden dni, v tem času pa si bo ogledal veslaške tekme in se posvetil tudi spremljanju manj znanih olimpijskih športov, ki bodo potekali na čudovitih pariških lokacijah in celo na območju razkošne Versajske palače.