Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v Planici, ki se bo začelo danes ob 20.23 s slovesnim odprtjem v Kranjski Gori (med več kot 130 nastopajočimi bodo tudi skupina Laibach, ansambel Saša Avsenika in DJ Umek), bo vsaj po številu udeležencev (2000 športnikov in spremljevalcev ter 2000 predstavnikov medijev) največji športni dogodek v zgodovini Slovenije. Planica je s številnimi dramatičnimi športnimi spektakli prehodila dolgo pot, da prvič gosti največji dogodek sezone v nordijskem smučanju. Začetki segajo v leto 1930 s prvo 30-metrsko skakalnico v Planici, ki je zaradi smučarskih skokov prerasla v dolino rekordov in organizatorico vrhunskih tekmovanj. Tem spektakularnost dodajo tudi gledalci, letos jih organizatorji pričakujejo od 150.000 do 200.000.
Slovenija je bila desetletje brez 120-metrske skakalnice
Prvič se je Planica zapisala v zgodovino leta 1936, ko je prvi človek na smučeh poletel preko 100 metrov – Avstrijec Sepp Bradl je pristal pri 101,5 metra. Leta 1969 je bila otvoritev nove letalnice bratov Gorišek, na kateri je bil leta 1994 dosežen nov mejnik – polet preko 200 metrov, ki ga je uprizoril finski čudežni deček Toni Nieminen (203 metre). Da ima Planica današnjo podobo najmodernejšega centra za nordijske smučarske discipline na svetu, je posredno kriv dogodek iz decembra 2001, ko se je zaradi dotrajanosti betonskih temeljev in lesenega hrbtišča porušila stara Bloudkova velikanka. Slovenija je bila nato več kot desetletje celo brez 120-metrske skakalnice, saj so gradnjo novih začeli šele julija 2011.
Še preden so na novih skakalnicah po 15 mesecih gradnje opravili prve skoke, je Smučarska zveza Slovenije (SZS) vložila kandidaturo za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju leta 2017, čeprav je imela le načrte in se gradnja nordijskega centra sploh še ni začela. Po treh neuspehih je bila uspešna četrta kandidatura 17. maja 2018 na kongresu Mednarodne smučarske zveze (FIS) v Atenah, ko je SZS dokazala, da ima zgrajeno vso potrebno infrastrukturo (še najbolj šepajo hotelske zmogljivosti, saj Kranjska Gora še vedno nima hotela s petimi zvezdicami, zato so na pomoč priskočil Trbiž, Beljak in Celovec), in v vodilnih ljudeh tudi verodostojne sogovornike za pogovore s FIS. Priprave pod vodstvom predsednika SZS Enza Smrekarja, ki je okrog sebe zbral zelo mlado in ambiciozno ekipo, so se začele že dan po koncu kongresa, in prepričani so, da so svoje delo dobro opravili in da bodo pogoji za tekmovanja vrhunski.
Slovenija je s prvenstvom pred velikim organizacijskim, logističnim in tekmovalnim izzivom. Uspešnost prvenstva se ne ocenjuje le po denarnem izkupičku (proračun je 16 milijonov evrov), s katerim bi zagotovili sredstva za treninge novih rodov slovenskih nordijskih smučarjev, številu gledalcev in organizaciji tekmovanja, ampak tudi po številu kolajn, ki jih osvoji država gostiteljica. Slovenski nordijci so si na zadnjem prvenstvu leta 2021 v Oberstdorfu s šestimi kolajnami (štiri v skokih in dve v smučarskem teku) visoko postavili letvico za ocenjevanje uspešnosti šampionata na domačih tleh.
Težko bo ponoviti Oberstdorf 2021 s šestimi kolajnami
Najboljša smučarska tekačica Anamarija Lampič, ki je v Oberstdorfu osvojila dve kolajni, je pred letošnjo sezono prestopila v biatlonske vrste, olimpijska prvakinja v smučarskih skokih Urša Bogataj pa se je poškodovala in je sezona zanjo že končana. Čeprav ne bo dveh vrhunskih tekmovalk, ima Slovenija glede na formo, ki jo kažejo predvsem smučarski skakalci (na tekmah posameznikov ima s štirimi tekmovalci 13 uvrstitev na stopničke v dosedanjem delu sezone) in skakalke (štiri skakalke so zbrale 10 uvrstitev na stopničke), še vedno dovolj adutov za kolajne. Bera kolajn bo sicer težko večja, kot je bila v rekordnem Oberstdorfu. A nastop pred domačimi gledalci športnikom in športnicam običajno doda naboj za preseganje trenutnih sposobnosti. Osvojitev kolajne na začetku prvenstva, ko bodo prve v areni smučarske skakalke, bi sprostila vse druge tekmovalke in tekmovalce v kar 33-članski slovenski reprezentanci in dala zagon novim uspehom ter povečala zanimanje gledalcev za tekme. Slovenski gledalci se namreč prebudijo, da pridejo navijat na prizorišče, šele ob zmagah in kolajnah.
