»Zabavam se na tekmovanjih. To je res redek občutek, ko nekaj počneš tako dolgo in pod tolikšnim pritiskom,« je lani v pogovoru za The Guardian dejala Kimova, ki se že več kot desetletje giblje med popolnostjo in svobodo. Od trenutka, ko je pri 14 letih na X igrah osvojila prvo kolajno, in sicer srebrno, do zlatih zmag na olimpijskih igrah v Pjongčangu in Pekingu, je utelešala mladost, drznost in lahkotnost, ki sta mnoge navduševali in jih spodbujali k posnemanju, a je ostala edinstvena.
Uresničila ameriški sen
Chloe Kim se je rodila 23. aprila 2000 v Long Beachu v Kaliforniji korejskim staršem, ki so v ZDA prišli z željo po boljšem življenju. Oče Jong Jin Kim je prišel z le 800 dolarji v žepu, opravljal priložnostna dela, končal fakulteto in pridobil diplomo iz proizvodnega inženiringa. Mati Boran Yun Kim je skrbela za družino, oče Jong pa je postal Chloein prvi trener in največji navijač. Njena zgodba je tudi zgodba o priseljenskih sanjah. »Če dovolimo otroku, da postane to, kar si želi, lahko zastopa našo državo na olimpijskih igrah. To je pravi ameriški sen,« je oče povedal za NBC Olympics.
Cloe je bila stara štiri leta, ko jo je oče prvič postavil na desko v gorskem letovišču Mountain High. »Vozil se je za mano v snežnem žlebu in kričal, da sem ga slišala,« se spominja svojih začetkov. Učila sta se skupaj, s kamero in kupi pene iz starih jogijskih podlog, da bi ublažila padce. »Moji starši niso imeli sredstev kot večina drugih,« je povedala za Time for Kids. »Vse, kar sem imela, sta zgradila z ljubeznijo in trdim delom.« Že pri šestih je osvajala prve kolajne, pri osmih pa se je dve leti šolala in trenirala v Švici, preden se je vrnila v Mammoth Mountain, kjer je začela resno kariero. Oče je pustil službo, da bi bil ves čas z njo. »Vsak konec tedna smo se sredi noči vozili več kot pet ur, da sem lahko trenirala. Spali smo v poceni hotelih in se v ponedeljek vrnili domov, da sem šla v šolo. Ta šport je običajno za bogatejše, toda moji starši so dali vse, da ne bi bila prikrajšana.«
Pri 14. letih jo je pod svoje okrilje vzel sloviti trener Rick Bower, ki jo je prvič opazil že tri leta prej. »Ko sem jo videl pri enajstih, je letela skozi snežni žleb z roza čelado in ščitnikom obraza. Leto pozneje je na Burton New Zealand Open premagala skoraj vse naše reprezentantke in zasedla drugo mesto,« se spominja Bower, ki v treningu velik poudarek namenja tudi psihološki pripravi.
Najmlajša olimpijska prvakinja in teža slave
Na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu 2018 je kot 17-letnica postala najmlajša olimpijska prvakinja v zgodovini snežnega žleba. Njena zadnja vožnja, v kateri je izvedla dva zaporedna obrata 1080 stopinj, je bila zgodovinska, saj še nobena ženska na olimpijskih igrah ni dosegla tako zahtevnega trika. »To je bila pravljična zgodba – tekmovala sem v Koreji, od koder prihajajo moji starši,« je po zmagi povedala za NBC Olympics. Po olimpijskih igrah je nadaljevala z zmagami in leto kasneje postala svetovna prvakinja. Nenadoma je bila prepoznavna po vsem svetu – naslovnice revij, televizijski nastopi, družbena omrežja. »Vsi so imeli o meni mnenje,« je povedala. »Bilo je, kot da sem izgubila del sebe.« Soočenje z notranjo praznino in izčrpanostjo je pripeljalo do depresije, kot je priznala v dokumentarcu Unstoppable: The Chloe Kim Story.
Mir je našla šele po terapiji in daljšem premoru, ko se je leta 2019 odločila umakniti s tekmovanj in se vpisati na univerzo Princeton. Med pandemijo se je postopoma vrnila k treningom pod vodstvom dolgoletnega trenerja Bowerja, ki ji je pomagal najti ravnovesje med ambicijo in užitkom. Leta 2021 se je vrnila na tekme svetovnega pokala, spet zmagovala in na OI v Pekingu potrdila premoč, potem ko je že v prvi vožnji finala dosegla izjemno oceno 94,00. »Tokrat sem se počutila svobodno, nisem več dokazovala drugim, ampak sebi,« je povedala.
Tudi po Pekingu si je vzela leto dni premora, se osredotočila na duševno zdravje, preživljala čas z družino in se ukvarjala z aktivizmom, med drugim z organizacijo Protect Our Winters, ki ozavešča o vplivu podnebnih sprememb na zimske športe. V minuli zimi se je vrnila v velikem slogu: osvojila je svoj tretji naslov svetovne prvakinje v St. Moritzu in se uvrstila v ameriško reprezentanco za Zimske olimpijske igre Milano–Cortina 2026. »Moj cilj ni samo nastopiti, ampak osvojiti tretjo olimpijsko kolajno, toda ob tem se želim predvsem zabavati in uživati v tem, kar počnem.« Če ji bo v Livignu prihodnje leto to uspelo, se bo dokončno vpisala v zgodovino – doslej tega še ni uspelo nobeni deskarki na snegu. x
