Kot branilec srebrne kolajne ste se poslovili v osmini finala, kar je z rezultatskega vidika neuspeh, čeprav vas je premagal Anton Källberg, ki sodi med najboljše evropske igralce.

Glede na to, da sem bil v Münchnu drugi, je to zagotovo neuspeh, če se na naslednjem evropskem prvenstvu prebiješ le do osmine finala, ampak dejstvo je, da mi žreb ni bil naklonjen. Anton Källberg je izjemen igralec, s katerim med sezono odigrava tudi po deset dvobojev, in to ni dvoboj, kdo je boljši, ampak kdo je v tistem trenutku bolj zbran in v boljši dnevni formi. Počutil sem se dobro, tekma je bila izjemno izenačena in imel sem jo pod nadzorom, toda v ključnih trenutkih je bil Källberg bolj zbran. Kdo ve, kako bi se odvijal turnir, če bi ga premagal – mogoče bi prišel celo do kolajne. A zdaj nima smisla preračunavati, nasprotnik je bil boljši in moram sprejeti ta poraz.

Zagotovo ste v sebi večkrat premlevali tekmo, predvsem tista zapravljena vodstva v posameznih nizih in na koncu tri zaključne žogice?

Tekmo sem si že večkrat ogledal. Seveda so bile ključne tiste tri zaključne žogice, ki jih nisem izkoristil. Še posebej mi je žal zgrešenega servisa pri 10:9. Če bi ga zadel, bi bil morda dvoboj končan. Toda Källberg je odigral izjemno in pokazal hrabrost, ki mi je v tistih trenutkih zmanjkala. Igral sem preveč pasivno, on je tvegal in zasluženo zmagal.

Ali ste pred prvenstvom pričakovali finale Duda – Alexis Lebrun?

Pričakovali smo, da bo v finalu igral Felix Lebrun, morda tudi Truls Möregardh, a tudi Alexis je pokazal, da lahko premaga vsakogar. Pred prvenstvom sem dejal, da je 16 igralcev, ki bi lahko postali evropski prvaki, in to se je tudi zgodilo. Duda je premagal Felixa, nato še rojaka Ovtcharova, ki je izločil Franzisko. Alexis je premagal Möregardha, Källberg mene, nato je bil Möregardh boljši od njega. Turnir je bil izjemno odprt – vsak je lahko premagal vsakogar. Alexis je v polfinalu in finalu igral vrhunsko, oba nasprotnika sta mu ustrezala, zato ni imel večjih težav. Nihče ni pričakoval Dude v finalu, a pokazal je vrhunsko igro, predvsem proti Ovtcharovu. Zanimivo bo videti, kaj se bo zgodilo na naslednjem prvenstvu, kjer pričakujem še večjo konkurenco, saj prihaja veliko mladih igralcev.

Letošnje evropsko prvenstvo je samo potrdilo, da je konkurenca izjemno zgoščena. Kaj je po vašem mnenju prispevalo k temu?

Konkurenca je z vsakim letom vse večja, predvsem zaradi prihoda mlajših generacij, ki so izjemno močne. Število igralcev, ki lahko osvojijo naslov evropskega prvaka, se je občutno povečalo. Pred leti nas je bilo morda osem, zdaj pa je vsaj 14 ali 15 igralcev, ki lahko zmagajo. Evropa se vse bolj približuje Aziji, kar je eden glavnih razlogov za te spremembe. Če Evropa ostane enotna in še naprej trdo trenira, verjamem, da lahko ponovno dosežemo čase, ko je bila boljša od Azijcev. To je želja mnogih, a zaenkrat Kitajci še vedno prevladujejo.

Mladi igralci vse bolj prihajajo v ospredje. Kakšne so njihove največje prednosti v primerjavi s starejšimi generacijami?

Mlajši igralci nimajo več strahu, ki smo ga morda imeli mi, ko smo igrali proti najboljšim. Zanje ni pomembno, kdo stoji na drugi strani mize, igrajo močno in brez zadržkov, kar jim omogoča, da tekmujejo na visoki ravni. Spominjam se svojih začetkov, ko sem igral proti legendam, kot sta Timo Boll in Dimitrij Ovtcharov, in šel v dvoboje z določenim strahom. Današnja mladina tega preprosto ne pozna. Spomnim se uvodne tekme v Linzu proti mlademu Madžaru Balaszu Leiju, kjer sem bil veliko starejši, vendar ni pokazal nobenega strahu. To je razlika, ki jo prinaša nova generacija.

V namiznem tenisu je ob dobri telesni pripravljenosti zelo pomembna tudi psihološka pripravljenost. Menite, da imate tu še kakšne rezerve?

Vsekakor, kajti to ni bil prvi dvoboj, ki sem ga izgubil zaradi psihološke napetosti. V takšnih trenutkih na velikih turnirjih mi pogosto zmanjka samozavesti. Potrebujem le nekaj zmag v ključnih trenutkih, da si povrnem zaupanje vase. Upam, da se to zgodi čim prej, morda že na naslednjem turnirju v Montpellieru.

Poraz v dvojicah z Andrejem Pucarjem proti Kolodziejczyku in Ursuju je bila še ena izgubljena priložnost za kolajno.

Proti Avstrijcu in Moldavcu sva s Pucarjem izgubila z 2:3, se pravi, da bi se dvoboj lahko končal tudi drugače. Ta mlada igralca sta uigrana in se poznata že dolgo, medtem ko s Pucarjem že nekaj let nisva igrala skupaj, kar se je pokazalo v najini igri. Žal mi je, da nisva izkoristila te priložnosti, in morda je tudi to vplivalo na moj nastop med posamezniki, kjer sem čutil dodaten pritisk. Tudi Deni Kožul in Peter Hribar sta igrala odlično in verjamem, da lahko v prihodnje vsi skupaj še napredujemo.

V mladinski kategoriji sta s Kožulom osvajala turnirje in kolajne, v članski že leta ne igrata več skupaj. Bi veljalo obuditi ta par?

To je zagotovo ena od možnosti za prihodnost. Z Denijem sva v mladinskih letih dosegala velike uspehe, v članski kategoriji pa nisva bil tako uspešna. Zdaj sva oba bolj zrela in izkušena igralca, zato bi bilo zanimivo, če bi ponovno igrala skupaj. Verjamem, da bi lahko uspela, če bi se vrnila kot dvojica, toda za zdaj Hribar in Kožul odlično igrata, zato je vprašanje, ali se splača menjati trenutno postavitev.

Leto 2024 ni bilo vaše leto. Ali bi morali kaj spremeniti v načinu svojega treninga?

Res je, leto 2024 ni bilo najboljše zame. Morda je edini pravi rezultat zmaga na TOP 16 v Montreuxu, pa še turnir v Limi se je dobro izšel. Težko je govoriti o tem, kaj točno spreminjati. Treba bo še marsikaj popraviti in izboljšati. Moral bom podrobno analizirati sezono od začetka do konca, se usesti s trenerji in ekipo ter skupaj ugotoviti, kako naprej. Morda bom izpustil kakšne klubske obveznosti ali turnirje, vendar se bomo o tem morali pogovoriti vsi skupaj. Cilj za prihodnje leto je preboj med najboljših deset na svetu, kar ne bo lahko, vendar ne smemo vreči puške v koruzo.

Ali imate tudi bolj dolgoročne načrte, na primer do olimpijskih iger leta 2028?

Pred mano je še veliko let igranja vrhunskega namiznega tenisa. Pri 26 letih sem še vedno mlad igralec, tako da imam še dovolj časa za priprave na olimpijske igre 2028. Vendar bo ključno, da ostanem osredotočen, dobro treniram in izboljšam svoje slabosti. Čeprav je do olimpijskih iger še veliko časa, je moj cilj preboj v četrtfinale in boj za kolajne. Štiri leta je dolgo obdobje, a že zdaj se pripravljam na to, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da pridem med najboljše in se borim za olimpijsko kolajno. Ključ je v dobrem treningu, ohranjanju forme in pozitivnem razmišljanju.