Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je na najboljši možni način končala skupinski del letošnjega evropskega prvenstva v Bolgariji. Na petih tekmah je petkrat zmagala in naspriotnikom prepustila le en niz, v osmini finala pa se bo v soboto pomerila s Turčijo. Z zanimanjem dogajanje v Varni spremlja tudi Gregor Hribar, ki je leta 2001 kot prvi slovenski selektor odbojkarje popeljal na evropsko prvenstvo. V Ostravi, kot tudi šest let pozneje v St. Peterburgu in leta 2009, ko je bil še enkrat selektor, slasti zmage še niso okusili. Toda že v Izmirju je bilo v ekipi nekaj igralcev, ki že vse od leta 2015 z EP domov prihajajo s kolajnami.
Po EP v Izmirju ste poslovili od selektorskega položaja, a ste bili kot član strokovnega sveta ves čas vpeti v dogajanja okoli reprezentance. Kdaj je ta generacija začela verjeti, da se lahko na največjih tekmovanjih bori za kolajne?
Mislim, da leta 2015 ne bi prišli do kolajne, če ne bi že prej imeli sistema, ki je bil zaslužen za to, da smo dobili tako uspešno generacijo. Že v Izmirju je bilo nekaj igralcev, ki so potem šest let pozneje prišli do prve srebrne kolajne, nekaj pa jih je tudi še danes v reprezentanci. Tine Urnaut je bil že takrat njen kapetan, je pa res, da so bili v Turčiji še premladi, da bi lahko nosili tako veliko breme. Zdaj, ko se oziram nazaj, bi rekel, da se je vse skupaj začelo prav s Tinetom Urnautom, ki je s pozitivnim razmišljanjem, da je reprezentanca svetinja, da zanjo preprosto moraš igrati in da bo tudi Slovenija prišla do kolajn, prepričal soigralce, da je to možno. Že ko je bil star 17, 18 let, je imel visoko postavljene cilje, sočasno pa je tudi druge okoli sebe prepričeval, da je reprezentanca nekaj več.
To še vedno zelo dobro počne.
Res je, zato tudi pravim, da je on eden ključnih dejavnikov za vse te reprezentančne uspehe. Seveda pa vsega tega ne bi bilo, če ne bi imeli zraven še drugih nadarjenih igralcev, ki so igrali oziroma še igrajo v tujini v vrhunskih klubih. Ob tem niso samo vrhunski športniki, pač pa imajo tudi vrhunske predispozicije. Kajti če smo iskreni, teh njihovi predhodniki pač niso imeli. Tu mislim predvsem na višino, medtem ko Urnautova generacija to ima. Ne smemo namreč pozabiti na Šketa, Pajenka in Gasparinija, ki sta sicer nekaj starejša, pa Jakopina in Kamnika, ki sta na žalost zaradi poškodb morala predčasno končati z igranjem odbojke.
Pet tekem, pet zmag in le en izgubljen niz je izkupiček slovenske reprezentance po skupinskem delu tekmovanja v Varni. Pričakovano?
Glede na izide zadnjih let je bilo pričakovati, da bo slovenska reprezentanca prva v skupini. Toda letošnja ekipa je dve leti starejša, kot je bila na zadnjem evropskem prvenstvu, v Varni je tudi brez svojega prvega korektorja Tončka Šterna in podajalca Dejana Vinčića, ki je vrsto let nosil glavno breme. A kljub temu, da ju ni, se to v igri slovenske reprezentance prav nič ne pozna. Oba sprejemalca, Urnaut in Čebulj, sta vrhunsko pripravljena in imata v igri zelo malo nihanj. Tako si reprezentanca mirno lahko privošči, da Možič igra na položaju korektorja in proti Bolgariji je samo še enkrat več potrdil, da je vsestranski igralec. Z njim smo dobili še enega vrhunskega korektorja. Ne moremo mimo Ropreta, ki odlično razigrava ekipo tako rekoč brez napak in da je Pajenk v odlični formi pri 37 letih.
Navdušuje tudi telesna pripravljenost slovenskih reprezentantov.
Moram poudariti, da so fantje psihično in fizično zelo dobro pripravljeni. Na nekaterih prejšnjih tekmovanjih je 'fizika' seveda bila težava, zdaj pa so kot ekipa in kot posamezniki na zelo visoki ravni. Odbojka je kolektivni šport in čeprav slovenska reprezentanca nima toliko zvezdnikov, kot jih imata recimo Italija ali Poljska, ima zato zelo uravnoteženo ekipo. V šesterki nimamo prav nobenih pomanjkljivosti, kar nam daje v nadaljevanju evropskega prvenstva zelo veliko možnosti za novo visoko uvrstitev. Toda v izločilnih bojih odloča ena tekma, dnevna forma, in z eno samo tekmo lahko pokvariš vse, kar si dobrega naredil v skupinskem delu tekmovanja.
V osmini finala se bodo slovenski odbojkarji pomerili s Turčijo, ki jo vodi Alberto Giuliani, ki jih zelo dobro pozna, saj je z večino teh igralcev dvakrat osvojil srebrno kolajno na EP 2019 in 2021.
Dejstvo je, da on bolje pozna slovenske igralce kot drugi trenerji in selektorji, toda na tej ravni odbojke je to nepomembno. Igralci se med seboj tako dobro poznajo, da med njimi ni skrivnosti. Če za nekoga vedo, da celotno odbojkarsko življenje napada na isti način, zagotovo zaradi novega trenerja ne bo napadal drugače. Je pa v tistih trenutkih, ko se niz lomi, poznavanje nasprotnika in tega, česa je sposoben, lahko določena prednost. Ne pa nujno tudi odločilna.
Turčija seveda ni reprezentanca, ki bi jo lahko podcenjevali.
Zagotovo ne. Tudi naši igralci jo dobro poznajo, vedo, da so lahko Turki zelo nevarni. Toda glede na to, kako so do zdaj igrali vse tekme v skupinskem delu tekmovanja v Varni, ni bojazni, da pristop ne bi bil pravi. Pričakujem, da bodo igrali dobro, zbrano in da ne bodo zapravili vsega, kar so do zdaj naredili. Njihova osredotočenost na tekme je odlična in če bodo to ohranili tudi v nadaljevanju evropskega prvenstva, bodo domov prišli zelo pozno.
