Na tej tekmi je s štirimi podajami izkazal Dejan Kontrec, danes generalni sekretar Hokejske zveze Slovenije in direktor reprezentance.
Kako danes, s časovne distance, ocenjujete obstanek v elitni diviziji?
Za mlajše igralce, ki niso čutili tolikšnega pritiska, je bilo prvenstvo predvsem velik izziv in hkrati priložnost, da pokažejo, kaj znajo. Pred njimi je še dolga kariera, rezultati na takšnem nivoju pa lahko pomembno vplivajo tudi na njihov položaj v klubih. Seveda se je moralo marsikaj iziti – izjemno formo je ves turnir držal vratar Lukaš Horak, a tudi vsa ekipa je stala za njim. Hokej je ekipni šport in vsak mora prispevati svoj delež. Potrebovali smo tudi nekaj športne sreče. Če bi izgubili proti Franciji, bi danes govorili o neuspehu in verjetno bi se hitro pojavili očitki na račun pomladitve reprezentance.
Pomladitev je bila neizbežna, a se je znova pokazalo, da so izkušeni igralci v takšnem procesu še vedno nepogrešljivi. Kako ste videli to ravnovesje med mladimi in starimi v Stockholmu?
Tako kot mlajši so tudi starejši igralci prvenstvo vzeli kot izziv. Če nam obstanek tokrat ne bi uspel, bi to javnost sprejela bistveno manj kritično kot v časih, ko smo igrali z vsemi najboljšimi – z Anžetom Kopitarjem, Janom Muršakom in drugimi, ko so bila pričakovanja bistveno višja. Zdaj je bila za nekatere starejše igralce prvenstvo tudi priložnost za spoznavanje z mlajšimi, ki jih prej sploh niso poznali. Najpomembnejše pa je, da so imeli vsi željo igrati za reprezentanco. Občutek sem imel, da je bila ta želja – tudi zaradi mlajših – tokrat večja kot v zadnjih letih.
Torej vsaj za zdaj ni videti, da bi se po slovesu generacije, ki se je dvakrat uvrstila na olimpijske igre, slovenskemu hokeju obetali črni časi?
Takšne napovedi poslušam že dolgo, pravzaprav vse odkar sem postal generalni sekretar HZS. Podobno je bilo tudi po slovesu moje generacije, pa so jo nadomestili novi fantje. In zdaj že petnajst, dvajset let ohranjamo stik s svetovnim hokejem. Zavedamo se, da klubska scena ni v najboljšem stanju, toda rezultati, ki so v športu edino merilo, dokazujejo, da se da.
Od kot torej ta pesimizem, morda zato, ker se v mlajših kategorijah reprezentance nikoli niso uvrščale v elitne skupine?
S tem se ne strinjam. V mladinskih kategorijah je v elitni skupini zgolj deset ekip, kar pomeni, da se je vanjo težje uvrstiti. Mi se redno uvrščamo med 13. in 16. mestom, kar je primerljivo z dosežki članske vrste. Igralci, ki danes nastopajo v mlajših selekcijah, so že od 14. pa do 20. leta vključeni v naš sistem. Omeniti velja, da imamo v tem starostnem razredu približno 80 igralcev, ki igrajo v tujini.
Se pravi, da vendarle nimamo tako ozkega nabora kandidatov za člansko izbrano vrsto.
Seveda ne. Dober primer je zmaga proti Italiji v pripravljalnem obdobju, kjer smo igrali brez igralcev Olimpije in Jesenic, a kljub temu brez težav sestavili konkurenčno ekipo in v Bolzanu zmagali. Prav tako smo z okrnjeno zasedbo v gosteh premagali Madžarsko – dve reprezentanci, ki imata na voljo bistveno večja finančna sredstva kot mi. V zadnjih 15 letih nismo ukinili niti enega programa – nasprotno, dodali smo še reprezentanco U15, ki je denimo Avstrijci, kljub temu da so letos z uvrstitvijo v četrtfinale SP zaslužili pol milijona evrov, nimajo več.
Del te zgodbe so tudi domači turnirji. Na Bledu ste že lani gostili svetovno prvenstvo do 20 let in ga boste znova decembra letos. Zakaj?
Kljub finančnim omejitvam nikoli nismo varčevali pri razvoju mladih. Ko sva s predsednikom Matjažem Rakovcem prevzela zvezo, je bilo na računu minus 1,8 milijona evrov, pa smo vseeno vlagali v mlade igralce, ker je to eno ključnih poslanstev zveze. Lahko rečem, da maksimalno izkoriščamo razpoložljiva sredstva, kar potrjujejo tudi rezultati. Seveda se zavedamo, kako tanka je meja med uspehom in neuspehom, toda verjamem, da so naši hokejisti dokazali, da kljub težkim razmeram lahko ostajamo v stiku z najboljšimi.
Na nedavnem kongresu IIHF v Stockholmu ste dosegli pomembno zmago – začetek evropske lige (Eurocup), po vzoru nogometne lige narodov, za kar ste se dolgo zavzemali. Zakaj je to tekmovanje tako pomembno za hokej in za Slovenijo?
Res je, po desetih letih pisanja in pošiljanja elektronske pošte na sedež IIHF in lobiranja na kongresih, se bo v novi sezoni to tekmovanje končno začelo. Za zdaj še brez največjih reprezentanc – Finske, Češke, Švedske, Švice in Nemčije – ki imajo še vedno sklenjene pogodbe za turnirje, ki jih vsako leto novembra in februarja gostijo doma ter z njimi, predvsem prek televizijskih pravic, polnijo proračune. Predstavljamo si lahko, kaj bi pomenil turnir, ki bi imel tudi tekmovalni pomen in ne bi bil le prijateljski. Za nas pa so bili ti turnirji doslej čisti minus – vse stroške smo morali kriti sami, obenem pa nismo imeli pravega produkta, ki bi ga lahko tržili. Zdaj je tekmovanje vključeno v proračun IIHF, kar pomeni, da bodo organizatorji imeli delno pokrite stroške. To je velika razlika. Vesel sem, da nam je uspelo priti do te točke, in upam, da se bo Eurocup razvil v pravo evropsko hokejsko ligo. Saj ni nobena znanstvena fantastika – pomembno je, da se za nekaj igra.
Koliko reprezentanc bo sodelovalo v prvi sezoni tekmovanja?
V prihajajoči sezoni bo sodelovalo 12 reprezentanc. Turnirji bodo potekali novembra in februarja – to sta termina, ki sta že zdaj rezervirana za reprezentančne akcije. Zaradi olimpijskih iger bodo februarski turnirji nekoliko okrnjeni, saj ne bo Italije in Francije, a smo se kljub temu odločili, da začnemo. Zdaj imamo dve leti časa, da prepričamo tudi močnejše reprezentance, naj se pridružijo. Ko se bosta vrnili tudi Rusija in Belorusija, bo tekmovanje še močnejše – pričakujemo lahko od 15 do 20 sodelujočih ekip.
S kom bo igrala Slovenija v tej prvi sezoni?
Novembra bomo igrali na turnirju na Poljskem skupaj z domačini, Madžarsko in Veliko Britanijo. Februarja kandidiramo za organizacijo turnirja na Bledu, kjer bi igrali z Norveško, Avstrijo in ponovno Madžarsko. To sicer še ni potrjeno, a upam, da bo šlo skozi, saj bi igranje doma pomenilo priložnost za predstavitev turnirja domačim sponzorjem in širši javnosti. Do zdaj te možnosti nismo imeli.
Za konec še vprašanje o skupinah za svetovno prvenstvo 2026 v Švici. Slovenija bo igrala v skupini B v Fribourgu proti Kanadi, Švedski, Češki, Danski, Slovaški, Norveški in Italiji. Kakšen je vaš pogled na to skupino?
Po pravici povedano ni tako pomembno, v kateri skupini smo. Edina konkretna prednost bo, da tokrat nismo zadnji nosilec, kar pomeni, da bomo imeli ugodnejši razpored kot Italijani. Letos smo imeli res neugoden urnik – začeli smo dan pozneje, končali dan prej in imeli vmes manj časa za regeneracijo. Drugače pa sta skupini zelo izenačeni. Jasno je, katere ekipe so močnejše in katere so tiste, s katerimi se lahko enakovredno kosamo. Upam, da bomo proti močnejšim prikazali dobre igre in da bomo potem konkurenčni proti reprezentancam, ki so nam bližje. Morda pa nam nekoč uspe, kot je uspelo Avstrijcem, ki so prišli do četrtfinala, ali Dancem, ki so igrali celo polfinale. Ne mislim, da smo tako zelo daleč od tega – manjka nam le več tovrstnih tekem, saj naši igralci ne igrajo redno na tej ravni.
