Najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar v teh dneh na Bledu s Tomažem Razingarjem že deseto leto vodi lastno hokejsko akademijo, v okviru katere je imel tudi tradicionalno novinarsko konferenco za medije. Hrušičan, ki bo konec avgusta dopolnil 38 let, se je pred svojo dvajseto sezono v ligi NHL, tudi v njej bo nosil dres ekipe Los Angeles Kings, ozrl na minulo sezono in razkril razmišljanja pred naslednjo. Spregovoril je tudi o reprezentanci, družini, motivaciji in svoji prihodnosti.
O minuli sezoni Los Angeles Kings, ki se je končala v prvem krogu končnice zahodne konference.
Na vsake toliko se spomnim konca. Škoda za tiste stotinke sekunde ali pol sekunde, da plošček ni šel iz naše tretjine, kar smo drago plačali. Škoda je tudi, da se na četrti tekmi nismo mogli izvleči iz vsega skupaj. Če bi takrat povedli s 3:1 v zmagah, bi se prvi krog iztekel malo drugače, kot se je. Drugače pa si bom sezono najbolj zapomnil po tem, kako dobro smo igrali na domačem ledu. Mislim, da smo bili celo najboljša ekipa doma.
O povezanosti ekipe in razočaranju kljub napredku.
Ekipa je bila boljša kot prejšnja leta, toda izkupiček je bil na koncu enak, ampak mislim, da je bila ekipa bolj povezana, bolj bratska.
O analizi sezone in prihodu novega generalnega direktorja Kena Hollanda.
Ko je sezone v ligi NHL konec, je konec. So sicer sestanki s strokovnim štabom, vendar ni kakšnih pretiranih analiz. Rezultat sicer ni bil tak, kot smo si ga želeli, vendar smo naredili korak naprej ne glede na razplet sezone. Optimistično lahko gledamo naprej. Kaj novega bo prinesel Holland, je še prezgodaj govoriti. V naslednjem tednu ali desetih dneh se bo ekipa nekako izoblikovala, nekaj igralcev je pogodbo že podaljšalo, potem se bomo začeli naprej pripravljati na sezono.
O Aleksandru Ovečkinu in njegovem strelskem rekordu, ko je aprila dosegel svoj 895. gol v ligi NHL in s tem presegel mejnik Wayna Gretzkyja.
Česa takšnega si pred nekaj leti nisem predstavljal, če pa k temu dodamo, da je izgubil nekaj tekem zaradi dveh »lock-outov« in koronavirusa, bi bil morda zdaj že blizu tisočim golom ali celo čez to mejo. Prepričan pa sem, da bo v prihodnji sezoni prvi igralec, ki bo presegel mejo 900 golov.
O svojih pripravah na 20. NHL sezono.
Do sredine maja sem imel aktivni počitek, ob odsotnosti brata Gašperja pa se spet pripravljam pod vodstvom očeta Matjaža. Začel sem že s suhimi treningi, z ledenimi bom začel avgusta, toda ker me 9. julija čaka revijalna tekma ob uradnem odprtju prenovljene Ledene dvorane, ko bom igral tudi proti očetu, bom moral že predtem malo podrsati.
O poletju, družini in tekmovalnih obveznostih hčerke.
Ta in prihodnji teden sem še na akademiji, nato gremo z družino na dopust, v ZDA pa se bomo vrnili že konec julija, ker se je hčerka Neža uvrstila na državno prvenstvo v umetnostnem drsanju v Detroitu.
O tem, ali bo prihodnja sezona njegova zadnja.
Pogodbo imam do konca prihodnje sezone, vendar je lakota po igranju še vedno velika. Lažje se je vsako leto vrniti, če je ekipa dobra. Če ni realne možnosti za končnico, potem je težje. Letos bom normalno odigral. Kaj bo potem, bomo videli. Vzel si bom čas za razmislek.
O nastopih slovenske reprezentance na letošnjem svetovnem prvenstvu.
Vsekakor si fantje in strokovno vodstvo zaslužijo vse čestitke in pohvale. Vseh tekem si nisem ogledal, sem si pa podrobno ogledal zadnjo proti Franciji, ki je odločala o obstanku v elitni diviziji. Priznati moram, da so me prijetno presenetili, igrali so zelo dobro in zasluženo obstali med elito. Upajmo, da je to korak naprej in da se bo to dogajalo malo bolj pogosto.
O morebitni vrnitvi v reprezentanco.
Časovno se vse skupaj ne izide. Moja sezona v Los Angelesu je dolga, svetovna prvenstva pa so tudi vedno pozneje. Ne vem sicer, zakaj, a tako je narejen razpored. Če izpademo v prvem krogu, tisti mesec od konca končnice do konca SP namenim počitku in se nekako že pripravljam na naslednjo sezono. Pred desetimi leti bi to bilo lažje, zdaj, ko se bližam štiridesetim, pa je težko. Pred letošnjim SP sem se največ pogovarjal z Gorazdom Drinovcem, pomočnikom selektorja Eda Terglava. Za naprej se še nismo nič pogovarjali. Ne gre za to, da ne bi rad igral za reprezentanco, niti ne bom rekel dokončen ne, bo pa zelo težko.
O deseti hokejski akademiji, ki jo vodi skupaj s Tomažem Razingarjem.
Nekaj je letos novih obrazov. Predvsem iz Romunije je prišlo nekaj fantov, veliko je tudi povratnikov. Nekaj jih imamo iz Kanade in Amerike. Vem, da pridejo še drugi, naslednji teden bo malo več obiska iz tujine. Mislim, da smo kar pri vrhu s kapaciteto. Lepo je videti, da fante pripeljejo tudi starši. Kot sem že večkrat poudaril, ta kamp ni nekaj, kar bi fantje vzeli preveč resno. Temelji tudi na zabavi, da spoznaš ljudi, se naučiš kaj novega. Predvsem se moramo zavedati, da smo julija, da to ni tako resno, a zagotovo ima vsak posameznik nekaj od tega. Na akademiji je tudi sin Jakob, vendar ga jaz ne treniram. Tudi sicer se na ledu nočem preveč vpletati v te fante, zelo rad vsakega pohvalim. Tukaj sem predvsem za širjenje dobre energije. Lahko pa se pohvalimo, da je bil pred leti na akademiji tudi Tinus Luc Koblar, ki je bil ravno te dni izbran na naboru lige NHL.
