Anita Horvat je na nedavnem dvoranskem evropskem prvenstvu v atletiki v Carigradu osvojila svojo prvo člansko kolajno na velikih tekmovanjih. Potem ko je večino atletske poti tekla na 400 metrov, se je 26-letna atletinja lani uveljavila na dvakrat daljši razdalji in navdušila na svetovnem prvenstvu v Eugenu, kjer se je presenetljivo uvrstila v finale. Mesec dni pozneje je na evropskem prvenstvu v Münchnu doživela razočaranje, saj je po padcu nastop končala v kvalifikacijah. V tej sezoni je za članico AK Velenje odlična dvoranska sezona. V Turčiji je bila med favoritinjami, z dvema zmagama v kvalifikacijah in polfinalu pa je Trebanjka v finalu zaostala le za trenutno še prehitro olimpijsko podprvakinjo Britanko Keely Hodgkinson.
Kakšen je občutek, ko imate okrog vratu prvo člansko kolajno z velikih tekmovanj in kako bi rezultat ovrednotili z lanskim Eugenom?
V prvi vrsti sem srečna in ponosna, da sem osvojila kolajno na velikem tekmovanju. Če uspeh primerjam z lanskim svetovnim prvenstvom, lahko povem, da se me je rezultat v Eugenu bolj dotaknil. Tistega finala namreč nisem pričakovala, medtem ko sem v Carigradu sodila v ožji krog favoritinj, saj je bila za mano solidna dvoranska sezona.
Kako ste doživeli podelitev kolajn v primerjavi z občutki v cilju?
Ko sem pritekla v cilj, sem se zavedala, da sem osvojila kolajno. A vendarle je sama podelitev, ko stopiš na zmagovalni oder, nekaj posebnega. Šele takrat dejansko prejmeš kolajno okrog vratu. Ko jo prvič primeš v roke, se zaveš, da ti je nihče več ne more vzeti.
Na tiskovni konferenci pred odhodom v Carigrad ste odločno napovedali, da se odpravljate po kolajno. Ste športnica, ki ji rezultatski pritisk ustreza?
Ne bi rekla, da mi je napoved predstavljala dodatni pritisk. Ob svoji želji nisem čutila, da sem komur koli kar koli dolžna. Zgolj na glas sem povedala svoje občutke.
Čeprav ste se že uveljavili v teku na 800 metrov, imate v tej disciplini precej manj kilometrine od številnih tekmic. Kako ste se znašli v dvorani, kjer so v ospredju številna prerivanja?
Na začetku sezone sem se bala dvoranskih tekov. Pred evropskim prvenstvom sem tekmovala na štirih mednarodnih mitingih, na katerih sem storila zelo veliko napak. Tekmice so me zapirale, me ves čas 'komolčkale', zato na nobenem mitingu nisem našla prave pozicije ali vsaj takšne ne, kot bi si želela. Na teh tekmah sem se veliko naučila. Jemala sem jih kot učni proces na poti do evropskega prvenstva, kjer v treh tekih nisem naredila niti ene taktične napake. Zdaj lahko sama pri sebi dokončno rečem, da razmišljam kot atletinja, ki tekmuje na 800 metrov, ne več na 400.
Torej je tek na 400 metrov, v katerem ste lastnica državnega rekorda, preteklost?
Lahko mi bo služil kot trenažni proces, medtem bodo moje misli in cilji usmerjeni na 800 metrov.
Pred finalom ste na prizorišču napovedali, da boste ves čas sledili tempu Keely Hodgkinson. V nekakšnem solo teku ste si priborili rezultat kariere. Kako ste doživeli finalni tek?
Tekma je bila zelo borbena. Predvsem na začetku, kjer si je vsaka finalistka želela priboriti dobro izhodišče. S trenerjem Tevžem Korentom sva imela do potankosti izdelan načrt, kaj moram storiti, česar sem se v celoti držala. Postavila sem se na drugo mesto, na katerem sem si ustvarila položaj, da me tekmice ne bodo zlahka prehitele ali me izrinile. Hkrati sem želela slediti Keely. Tek je bil hiter, zato tudi ni bilo veliko prehitevanj.
Vam je dala dodatno spodbudo srebrna kolajna skakalke ob palici Tine Šutej, ki jo je dosegla dan pred vami?
Tinina kolajna mi je vlila dodatno spodbudo. V meni je tlela še večja želja, da jo osvojim tudi jaz. Pohvalila bi ekipnega duha, ki smo ga imeli med prvenstvom, saj smo se med seboj res dobro razumeli in se ves čas spodbujali.
Kaj vam pomeni uspeh v zimski sezoni pred poletno?
Osvojena kolajna je nedvomno velika motivacija za naprej. Zavedam se, da mi uspeh ne bo olajšal dela v poletni sezoni, temveč bom morala kvečjemu še bolj garati, da bom dosegala in izpolnjevala visoke cilje.
Kdaj in kje se boste pripravljali na poletno sezono?
Ta teden bom imela bolj počitek, če to pomenijo zgolj lažji treningi. Prihodnji teden bo šlo že zares. Kje natančno bom imela priprave, še ne vem.
Vrhunec sezone bo nastop na avgustovskem svetovnem prvenstvu na Madžarskem.
Večkrat pomislim na Budimpešto, o njej se pogovarjam s trenerjem in športnim psihologom Klemnom Kobalom. Moj cilj na vsakem tekmovanju bo v prvi vrsti uvrstitev v finale, pozneje pa osvojitev kolajne.
Se pogovarjate tudi o Parizu, kjer bodo prihodnje leto olimpijske igre?
Olimpijske igre so nekaj posebnega. Tam vlada posebna energija. Prepričala sem se že, da so največji športni dogodek. Zelo se jih veselim.
S trenerjem Tevžem Korentom ste zelo napredovali. Kako bosta nadgradila uspešno sodelovanje?
Veliko dela me čaka predvsem pri psihološki pripravi, medtem ko za fizično skrbi Tevž. On je tisti, ki načrtuje delo, jaz pa se mu podredim. Povsem mu zaupam, saj vem, da bo storil vse, da bom dobra. Nisem športnica, ki bi delala po svoje. Če mi kaj ne ustreza, to povem Tevžu, s katerim skupaj najdeva rešitev.
Ob uspehu v Carigradu je ves čas za vas navijal partner, jadralec Žan Luka Zelko. Koliko vam pomeni, da imate ob sebi ljubljeno osebo?
Zelo veliko. Lepo je imeti ob sebi nekoga, ki ti ponudi oporo in navija zate na tribuni.
Spremljate tudi uspehe drugih slovenskih športnikov?
Seveda jih spremljam. Pravzaprav je nepredstavljivo, koliko uspehov dosegamo Slovenci. Uspeh drugega mi vselej pomeni dodatno spodbudo.