Nekdanji soigralec Luka Dončića bo eden od štirih slovenskih adutov na bližnjem evropskem prvenstvu (EP) v veslanju, ki bo od 25. do 28. maja na Bledu, kjer je nedavno potekala tudi tradicionalna prvomajska regata. Štiriindvajsetletni Filip-Matej Pfeifer je na njej v enojcu slavil pred lahkim veslačem Rajkom Hrvatom, ki bo tudi nastopil na EP, oba pa konec tedna čaka uvodna tekma svetovnega pokala v Zagrebu. Čeprav se je z veslanjem začel ukvarjati šele pri sedemnajstih letih, pred tem je treniral košarko v ljubljanski Olimpiji, je že tri leta pozneje na EP do 23 let osvojil sedmo mesto. Lani je po Iztoku Čopu postal prvi veslač, ki se je na tekmi svetovnega pokala v Beogradu v enojcu uvrstil v finale, na EP v Münchnu pa je bil deveti. Ob veslanju uživa tudi v smučanju na vodi, jadranju, potapljanju in jadralnem letenju.
Ali se še vedno radi pohvalite, da ste bili soigralec Luka Dončića?
Košarko sem treniral od prvega razreda osnovne šole do drugega letnika gimnazije. Najlepše spomine imam na mlajše selekcije, ko sem imel srečo s trenerji in soigralci. Res sem bil nekaj časa v Olimpiji tudi soigralec Luka Dončića, s katerim pa nisem kaj veliko treniral. On je namreč treniral s starejšimi, na tekmah pa je bil za razred ali dva boljši od večine. Seveda še naprej z zanimanjem spremljam njegovo kariero, ki je nekaj neverjetnega.
Vendar košarka ni edini šport, ki ste ga trenirali pred veslanjem, ukvarjali ste se tudi s sabljanjem, smučanjem, potapljanjem …
Preizkusil sem se v veliko športih, ker mi je bilo to zelo zabavno. Mislim, da je prehod med športi zelo koristen. V mladosti potrebujemo gibalne osnove, nekateri vzorci se prenašajo in se je potem lažje učiti tudi novega športa.
Z veslanjem ste se začeli ukvarjati relativno pozno. Kako ste sploh zašli do veslaškega kluba Ljubljanica?
Ko sem nehal trenirati košarko, sem se spogledoval z ameriškim nogometom in jadranjem, nato pa me je prijatelj iz vrtca povabil, naj se mu pridružim v veslanju. Spomnim se, da mi je veslanje predstavil kot zabavno in ne preveč resno, kdaj pa za trening samo igrajo košarko. No, nekaj tednov je bilo morda res tako, že kaj kmalu pa sem veslanje treniral več kot kateri koli drug šport prej. Od takrat naprej bi lahko rekel, da je Ljubljanica moj drugi dom.
Vi ste torej ostali v veslanju, kaj pa vaš prijatelj?
Njega žal ni več, je kar zgodaj nehal trenirati. Mislim, da že nekaj mesecev pozneje, ko sem sam resno začel trenirati veslanje.
Kaj vas je tako navdušilo v tem športu? Ko ste vi začenjali, je Iztok Čop, po katerem bi se lahko zgledovali, že zdavnaj nehal tekmovati. Pravzaprav je bilo to obdobje, ko je bilo slovensko veslanje v največji krizi.
Tisto, kar me je najbolj prevzelo, je svoboda v čolnu. Fino je trenirati, sploh če si iz Ljubljane, kjer je povsod gneča, na Ljubljanici pa sploh nimaš občutka, da si v mestu. Džungla po mestu, jaz pa v čolnu. Ni lepšega. Potem je tu še sproščenost. Čeprav se z veslanjem nisem nameraval ukvarjati profesionalno, sem ga vzljubil.
Ali so k temu pripomogli tudi uspehi? Veliko vaših vrstnikov je zgodaj nehalo veslati.
Niti ne, vsaj na začetku ne. Toda ko jih je bilo vedno več, sem spoznal, da bi mu morda posvetil še več časa. Trenirati mi zares ni bilo nikoli težko, v tem sem vedno užival. To mi je bilo najpomembneje, bi bilo pa verjetno manj osipa med veslači, če bi šlo za profesionalni šport in bi se od njega dalo živeti. Zdaj sem, kjer sem. In zares se trudim, da bi svoje rezultate še nadgradil.
Veslanje velja za enega
napornejših športov.
Ko gledaš kakšno veslaško tekmo, se vedno sprašuješ, zakaj tisti v čolnu ne potegne malo hitreje, da bi prehitel nasprotnika pred sabo. Veslanje sicer zares ni videti zapleteno, je pa zagotovo eden telesno najnapornejših športov. Teh sedem minut na progi ni niti predolgih niti prekratkih, sta pa kondicija in moč zelo pomembni in odločilni.
Ali ves čas sodelujete z Janom Ilarjem, ki je od lani tudi selektor slovenske reprezentance?
Morda samo prva dva, tri tedne ni bil moj trener, od takrat naprej pa ves čas delam z njim.
Koliko pa se je v teh sedmih letih, odkar ste v veslanju, popravil
status, če vemo, da je bilo nekaj »črnih« let?
Postopoma se vse skupaj spreminja. Težko je reči, da bi šlo za kakšen prelom in da se je od tega ali onega trenutka začelo izboljševati. Vsako leto gremo korak naprej, zato tega preskoka niti ne opazimo, gre pa zagotovo na boljše, kar se kaže tudi v rezultatih. Tudi zveza je vedno bolje organizirana, več imamo skupnih priprav, poskrbljeno je za druge stvari.
Čez slabe štiri tedne se bo na Bledu začelo evropsko prvenstvo. Ali je to vaš glavni cilj sezone?
Evropsko prvenstvo je velik cilj že zato, ker bo na domačih tleh, še vedno pa je enako velik cilj, če ne večji, svetovno prvenstvo, ki bo septembra v Beogradu. Tudi zato, ker se bodo na tem prvenstvu delile norme za olimpijske igre. Za moški enojec je zelo težko dobiti normo, ker si jo privesla samo prvih devet na svetovnem prvenstvu, zato bom moral napasti z vso silo in se uvrstiti na olimpijske igre.
So olimpijske igre torej vaš tako rekoč osnovni cilj?
Vsekakor. Mislim, da je želja vsakega športnika nastopiti na olimpijskih igrah. V preteklosti smo videli, da smo lahko tudi Slovenci uspešni v tem športu, kar pomeni, da imamo pogoje za vrhunske rezultate.
S čim se še ukvarjate ob veslanju?
Na ljubljanski fakulteti za šport študiram kineziologijo, vendar sem letos študij podredil veslanju. Do konca študija imam še tri izpite, ki jih nameravam tudi opraviti, sicer pa je prioriteta veslanje. Ne bi si rad kdaj očital, da nisem naredil vsega, da bi uspel v tem športu, je pa težko popolnoma uskladiti vrhunski šport s študijem.
Za konec še beseda ali dve o
Ljubljanici, ki teče skozi naše glavno mesto, vendar jo običajno slabo poznamo. Na katerem delu reke
se vam zdi najlepše?
Pri našem veslaškem klubu, se pravi od Špice proti obvoznici, kjer tudi najpogosteje treniram. Ta del mi je najlepši, si pa težko predstavljamo, kaj vse pomeni Ljubljanica, dokler se ne pelješ po njej. Resnično te preseneti, v njej in ob njej vidiš marsikaj tako v pozitivnem kot negativnem smislu.
Kopali pa se v njej verjetno še nekaj časa ne bomo, kajne?
Mislim, da res ne. Na žalost.
